Čehi v Ljubljani

Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada

Čehi v Ljubljani

Kje so Čehi pustili svoj pečat v Ljubljani?

Odpravite se z nami na sprehod po Ljubljani
in odkrijte sledi, ki so jih pustili uspešni Čehi.

Aplikacija TuSMO je nastala kot rezultat projekta »Turistični sprehodi po mestnem območju Ljubljane« in je bila zamišljena kot pripomoček k hitremu, učinkovitemu in prijetnemu ogledu slovenske prestolnice Ljubljane zlasti za osebe, ki prihajajo iz Češke, ali se za Češko zanimajo. Med izdelovanjem se je pa pokazalo, da bo v naših besedilih tudi ogromno podatkov zanimivih za Slovence oziroma za tiste, ki jih zanima Ljubljana, zgodovina, kultura ipd. Zato obstaja razlaga v celoti v češčini in slovenščini, osnovne zanimive informacije so pa na voljo tudi v angleščini.

Da bi zadostili osnovni zamisli hitre orientacije čeških turistov v Ljubljani, je bilo izbranih 15 točk v centru Ljubljane, ki so na nek način povezane s češkim kulturnim prostorom. Sprehod po teh točkah zagotovi obiskovalcu skoraj popoln ogled centra Ljubljane in lahko gre po vseh točkah v predlaganem zaporedju, ali pa obišče samo tiste, ki ga res zanimajo, o ostalih si pa pouči v našem virtualnem prikazu.

Izhodišče je pri glavni železniški postaji, kjer je tudi glavna avtobusna postaja, iz strani od centra pa je na voljo veliko parkirišč. Prva točka »Havlova klopca« je oddaljena okoli 100 metrov od železniške postaje v smeri iz centra. Nato pa pot nadaljuje v smeri centra.

V aplikaciji so posamezne točke oštevilčene in se nahajajo tudi na priloženem zemljevidu. S klikom na točko se odpre njen opis, ki sestaja iz slik, treh vrst besedil – hitrih zanimivosti »Ali ste vedeli« in poglobljene razlage »za radovedneže« ter opisa poti, znamenitosti ali infrastrukturnih točk (npr. gostiln) v bližini. Vsa slovenska in češka besedila so tudi v zvokovni obliki za bolj udobno sledenje. Opisi so opremljeni z ilustrativnimi slikami, na katerih so po potrebi dodane tudi puščice. Pri nekaterih točkah so priložene spletne povezave na zanimive posnetke, ki so tematsko povezani z razlago.

Pri nastanku je sodelovala študentska skupina pod vodstvom mentoric:

– Zdeňka Kohoutková, lektorica češkega jezika na Filozofski fakulteti UL, je dala prvotno idejo za projekt, pomagala pri izbiri točk sprehoda, pri vsebinski in jezikovni kontroli zbranih besedil;

– Petra Stankovska, izredna profesorica za češki jezik na Filozofski fakulteti UL, je skrbela za organizacijo del na projektu, kontrolo in pravočasno preverjanje oddanih izdelkov in je posnela češka besedila;

– Bojana Petkovič, delovna mentorica iz podjetja Jezikovno mesto, je skrbela za tehnično izvedbo projekta, za oblikovanje spletne strani, za nadzor nad kakovostjo besedil, slik in drugega gradiva in je posnela del slovenskih besedil.

– Andreja Žele, profesorica za slovenski jezik na Filozofski fakulteti UL, je nadzirala obliko in jezikovno kakovost slovenskih besedil;

– Barbara Kopač, Vesna Dragar in Hana Rijavec, študentke Filozofske fakultete UL, so vsaka oblikovala opise treh točk, Barbara je poskrbela za lekturo slovenskih besedil, Vesna in Hana za prevode v češčino in angleščino;

– študentki Sara Bašić (Pravna fakulteta UL) in Kama Saje (Fakulteta za management Univerze na Primorskem) sta vsaka izdelala opis treh točk, posneli sta fotografije in poskrbeli za merjenje časovne zahtevnosti prehoda med točkami;

– Aleš Zrimšek, študent Filozofske fakultete UL, je posnel del slovenskih besedil;

1. Havlova klopca

Václav Havel
pisatelj in 1. češki predsednik

Jože Plečnik
slovenski arhitekt,
ki je deloval v Ljubljani in v Pragi

Ali ste vedeli, da sta mednarodna organizacija Amnesty International in Mestna občina Ljubljana leta 2018 v spomin Vaclavu Havlu postavili Havlovo klopco, izdelano po načrtih češkega arhitekta in umetnika Bořka Šípka?

Nahaja se v Severnem ljubljanskem mestnem parku (zraven železniške postaje). Gre za leseno-medeninasto mizo z dvema stoloma, postavljenima drug proti drugemu, na mizi, skozi katero raste lipa, pa je zapisan Havlov motto: “Resnica in ljubezen morata prevladati nad lažmi in sovraštvom”.

Ali ste vedeli, da je češki predsednik Václav Havel označil slovenskega arhitekta Jože Plečnika za arhitekta nove demokracije?

Plečnik je pustil močan pečat na Praškem gradu med njegovo obnovo v 20. letih 20. stoletja, ki je potekala po naročilu prvega češkoslovaškega predsednika Tomaša Garrigua Masaryka. Ravno Bořek Šípek pa je bil prvi arhitekt, ki je delal spremembe in obnove gradu po skoraj stotih letih, odkar je to za predsednika Masaryka delal Plečnik.

Ali ste vedeli, da je Severni mestni park Navje sestavljen iz funkcionalno zelo različnih površin: spominski park s paviljonom, sprehajališče in otroško igrišče?

Spominski park Navje je bil po načrtih Jože Plečnika in Ivo Spinčiča urejen v letih 1937 in 1938, je v njem arkadna veža, t.i. »Slovenski panteon«, zasnovan v klasicističnem slogu, na koncu pa stojijo štirje Plečnikovi stebri. Park ima od leta 2001 status spomenika državnega pomena. Mestno pokopališče, ki je bilo tu od 18. stoletja, so preselili na Žale, ki jih je arhitektonsko uredil tudi Jože Plečnik.

ZA RADOVEDNEŽE

Václav Havel se je rodil leta 1936 v Pragi v premožni in vplivni družini. Po letu 1951 je bilo njegovo formalno šolanje oteženo. Po odsluženem dveletnem vojaškem roku je delal kot odrski delavec in kot izredni študent študiral dramo na Fakulteti za gledališče na Akademiji za glasbo in študij leta 1966 tudi dokončal leta. Začel je pisati lastne drame, njegovo prvo bolj odmevno delo je bilo »Zahradní slavnost«, katerega glavni temi sta bili zavednost družbenih razredov in primerjava realnosti in fantazije. Konec leta 1968, po zatrtju Praške pomladi, so vse Havlove igre prepovedali in mu onemogočili odhod iz države, zato se je Havel še bolj politično angažiral, zaradi nasprotovanja režimu pa je bil večkrat tudi zaprt. V zaporu je pisal igre in eseje, ki so odražali njegova svobodoljubna prepričanja in mnenja. Po političnih spremembah leta 1989 je postal zadnji predsednik Češkoslovaške in nato še prvi predsednik Češke republike. Po prvem letu v funkciji predsednika so mu dodelili nagrado za svobodo (Prize For Freedom od Liberal International).

Stiki med Češko in samostojno Slovenijo so se razvijali tudi na področju poudarjanja skupnih kulturnih povezav. Tako sta konec maja 1996 slovenski predsednik Milan Kučan in češki predsednik Václav Havel na praškem gradu odprla razstavo, ki so jo poimenovali »Jože (Josip) Plečnik – arhitektura nove demokracije«. Odprtje razstave se je začelo z nastopoma Slovenske filharmonije in ljubljanskega mešanega komornega zbora Ljubljanski madrigalisti. Na razstavi so bila predstavljena Plečnikova dela, dela njegovih 8 najboljših učencev in sama Slovenija. Jože Plečnik je leta 1911 postal profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, v letu 1921 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je predaval na Tehniški fakulteti, sočasno pa je v Pragi za češkoslovaškega predsednika T. G. Masaryka preuredil Hradčane – predsedniško rezidenco, poskrbel pa je tudi za dvorišča in vrtove za druge naročnike in za cerkev Presvetega srca Jezusovega na praških vinogradih. Sodeloval je pri urejanju predsedniškega dvorca Lány. V Ljubljani se je po letu 1921 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo: s Tromostovjem, arkadami z mestno tržnico in ribarnico, zapornico na Ljubljanici, stavbo NUK-a, osrednjim sprehajališčem v Tivoliju, Čevljarskim mostom ter mestnim pokopališčem Žale. Kot njegov najpomembnejši arhitekturni dosežek v Sloveniji je še vedno ovrednotena Narodna in univerzitetna knjižnica.

Zraven sedanjega severnega parka, na ozemlju nekdanjega pokopališča Navje, stoji tudi Pionirski dom, ki ga je načrtoval Jože Plečnik kot Baragovo semenišče (vhod s parkirišča zraven spominskega parka) in je bilo namenjeno nastanitvi študentov ljubljanskega semenišča. Zasnovano je kot štirinadstropna polkrožna stavba (drugi polkrog ni bil nikoli dozidan, čeprav ga je Plečnik v svojem načrtu predvidel), ki je narejena po zgledih rimskega Koloseja in Angelskega gradu. Polkrožna stavba ima zanimivo atrijsko dvorišče in v vsakem nadstropju po vsej dolžini obodni hodnik, ki vodi k posameznim celicam. Po drugi svetovni vojni so stavbo preuredili v središče za druženje mladine in v njem uredili t. i. Festivalno dvorano, v kateri se odvijajo različne prireditve, kot so koncerti, poroke ali maturantski plesi.

Opis poti

od točke 1 (Havlova klopca) do točke 2 (Lutkovno gledališče)

Naprej prečkate Vilharjevo cesto, nato skozi Vilharjev podhod pod glavno železniško postajo, na križišču prečkate Masarykovo cesto.

Nadaljujete naravnost po Resljevi cesti.

Na križišču s Komenskega ulico nadaljujete naravnost po klančku navzdol proti  Zmajskemu mostu, ki se tako imenuje zato, ker ga krasijo štiri kipi zmajev.

Masarykova ulica je poimenovana po prvem predsedniku Češkoslovaške. Tomáš Garrigue Masaryk, sociolog in filozof, je bil strasten zagovornik češkoslovaške neodvisnosti med prvo svetovno vojno, zaradi česar je postal predsednik novoustanovljene države.

Po prvi izvolitvi leta 1918 je bil ponovno izvoljen še trikrat, l. 1920, 1927 in 1934).

Resljeva cesta je poimenovana v čast izumitelju češko-nemškega porekla, Josefa Reslja, ki je večino življenja preživel na slovenskem ozemlju.

Po prvi izvolitvi leta 1918 je bil ponovno izvoljen še trikrat, l. 1920, 1927 in 1934).

Ulica Komenskega je poimenovana po češkem izobražencu in pedagogu Janu Amosu Komenskem, ki je živel v 16. in 17. stoletju

Po prvi izvolitvi leta 1918 je bil ponovno izvoljen še trikrat, l. 1920, 1927 in 1934).

Zmaj je simbol mesta Ljubljane, lahko ga vidimo v mestnem grbu in na drugih mestih. Secesijski most je bil zgrajen l. 1901 in je bil takrat eden prvih železobetonskih mostov v Evropi in prva železobetonska konstrukcija v Ljubljani. S 34 m premera je imel tretji najdaljši lok med tedanjimi evropskimi mostovi.

Z mostu na desni strani vidite znamenito Plečnikovo tržnico. Po načrtih Jožeta Plečnika so tržnico zgradili med leti 1940 in 1944. Celotne tržnice so postavljene na rob korita Ljubljanice. Severna stran lahko spominja na mestno obzidje s polkrožnimi okenskimi odprtinami. Streha je krita z različno oblikovanimi betonskimi strešniki. V kolonadi arkad so trgovine in vodnjaka s pogledom na Ljubljanico. V kleti je ribarnica z morskimi in sladkovodnimi ribami in ravno tako prijetna restavracija s ponudbo svežih ribjih in drugih jedi ob ugodnih cenah. Zelo prijetna je v vročih dneh.

Nadaljujete naravnost dokler ne vidite vhoda v tunel. Na desni strani tunela je naslednja točka (Lutkovno gledališče).

2. Lutkovno gledališče

Ali ste vedeli, da je najbolj znana in največkrat igrana otroška lutkovna predstava v Sloveniji Žogica Marogica, delo avtorja Jana Malíka, ki se je leta 1904 rodil na Češkem?
V tridesetih letih 20. stoletja je bil znan kot pisec, scenski režiser in ena pomembnejših čeških osebnosti sodobnega lutkovnega gledališča, ki je leta 1949 v Pragi ustanovil Osrednje lutkovno gledališče.

Ali ste vedeli, da v isti stavbi – v Mestnem domu – poleg lutkovnega gledališča domuje še Šentjakobsko gledališče, ki je eno najstarejših evropskih ljubiteljskih gledališč s stalnim repertoarjem?
Šentjakobsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 1920.

Ali ste vedeli, da je bil Mestni dom najprej namenjen gasilstvu?
V stavbi so bili tudi prostori reševalne postaje, policijske stražnice, stražniške kasarne ter uprave mestnega vodovoda in elektrarne – tako je stavba postala Mestni dom.

Ali ste vedeli, da je stavba nastala na lokaciji zasutega mestnega obrambnega jarka pred nekdanjimi frančiškanskimi (oziroma samostanskimi ali kloštrskimi) mestnimi vrati?
Jarek so zasuli na začetku 19. stoletja, leta 1816 pa je mestna občina prostor izravnala in na novem trgu uredila sejmišče.

Ali ste vedeli, da je bil slikar Milan Klemenčič pionir lutkarstva na Slovenskem?
Navdušil se je nad lutkami in leta 1911 v Ajdovščini ustanovil zasebno marionetno gledališče, leta 1920 pa še Slovensko marionetno gledališče v Ljubljani. Za predstave je sam ustvarjal lutke, kostume in scenografijo.

ZA RADOVEDNEŽE

Leta 1897 je Ljubljana, na pobudo župana Ivana Hribarja, v sklopu obnove mesta po velikem potresu zgradila gasilski dom z dvorano za javne prireditve. Največ prostora v novi stavbi je pripadalo prostovoljnemu gasilskemu društvu, poleg njihovih shramb in stanovanj so bili v domu tudi prostori reševalne postaje, policijske stražnice, stražniške kasarne ter uprave mestnega vodovoda in elektrarne.
Zunanja stran stavbe je večinoma narejena v neorenesančnem slogu, poudarjena je s strešnim stolpičem po sredini glavne fasade, znotraj pa je bila največ pozornosti deležna osrednja dvorana z neoklasicističnimi prvinami. Čeprav je bil Mestni dom večkrat nekoliko predelan, se njegove osnovne značilnosti niso spremenile.

Lutkovno gledališče je v stavbi začelo ustvarjati že leta 1920, ko je tu delovalo polpoklicno Slovensko marionetno gledališče z Milanom Klemenčičem na čelu. Leta 1948 je bilo ustanovljeno Mestno lutkovno gledališče, ki je sprva delovalo v prostorih na Levstikovem trgu. Osrednjo dvorano je leta 1932 začelo uporabljati Šentjakobsko gledališče, Mestni dom pa je po prenovi v letu 1984 v celoti namenjen gledališki dejavnosti. V pritličje se je vselilo Lutkovno gledališče Ljubljana, Šentjakobsko gledališče je dobilo nov oder in večje zaodrje, pisarne in arhiv. Na podstrešju je nastal tudi lutkovni muzej, v okviru katerega so postavili še uro z lutkama Martina Krpana in kobilice, ki se oglasi vsake tri ure. V pritličju je bil oblikovan velik oder, primeren tudi za zahtevnejše lutkovne in igrane predstave, ob njem pa so uredili tudi manjši oder, za manjše predstave.

Na začetku 21. stoletja je bila na del stavbe postavljena steklena streha, pod njo pa je nastal Oder pod zvezdami, ki se uporablja za različne koncerte in druge prireditve. Leta 2015 je bilo pritličje še enkrat obnovljeno in dobilo otrokom prijaznejšo podobo. Zasnova pritličnih prostorov je bila že prej razgibano zasnovana, arhitekta pa sta s prenovo omogočila pestrejši nabor dejavnosti. Z manjšim posegom v tloris je tako nastala velika večnamenska dvorana, ki s svojo prilagodljivostjo lahko gosti najrazličnejše dogodke, od nastopov (ko je zatemnjena) do delavnic in bralnih vaj (ko vanjo spustijo naravno svetlobo). Najzanimivejša pridobitev v dvorani sta posebej zanjo zasnovana vrtljiva lestenca, ki ob prižganih lučeh po stenah rišeta svetlobne motive živali in drugih figur iz narave. Te z vrtenjem oživijo in dodajo prostoru bogato atmosfero, v kateri je čutiti, kot da se premikamo med resničnostjo in sanjami. Sanjsko atmosfero prav tako poudarjajo poslikave ob vrhu sten, ki spodbujajo obiskovalce, da gledajo navzgor. Še temen hodnik, ki je nekoč služil le kot prehod med dvema deloma avle, je bil med prenovo razsvetljen in spremenjen v nekakšen poligon, ki otrokom omogoča gibanje. Prenova preddverja je ustvarila prostor posebnega doživetja, ki obiskovalce spravi v pravo razpoloženje za uživanje v predstavi in jih po njenem koncu lepo prepelje na drugo stran gledaliških vrat.

Znamenitosti v bližini

LJUBLJANSKI GRAD

Na Ljubljanski grad se lahko povzpnemo z žičnico, ki ima postajo za Lutkovnim gledališčem, ali pa gremo peš po poti, ki se začne na Ciril-Metodovem trgu.

Grad stoji na Grajskem griču sredi mesta. Prve tamkajšnje naselbine so se pojavile pred letom 1200 pred našim štetjem, pozneje pa so se jim pridružile še utrdbe. Ljubljanski grad je v pisnih virih prvič omenjen med letoma 1112 in 1125, kot sedež koroških vojvod Spanheimov. V 15. stoletju je grad izgubil svojo prvotno obliko, ki jo je nadomestilo sklenjeno obzidje s stolpi in grajsko kapelo, v 16. in 17. stoletju pa so nastali še ostali objekti, ki jih danes prištevamo h gradu. Ta je izgubil večino svoje vloge, saj v njem niso živeli pomembni vladarji in njegova strateška pozicija ni bila več pomembna, v 18. stoletju je bila v njem kaznilnica, nato pa je začel propadati. Od začetka 20. stoletja pa vse do šestdesetih let je Mestna občina Ljubljana tam naseljevala prebivalce. Od devetdesetih let obnovljeni grad služi porokam, turizmu in raznim kulturnim prireditvam.

Najbolj posebna med potmi na Grajskem griču vodi po obzidju na Šancah. To zanimivo sprehajališče v prijetni senci drevesnih krošenj je uredil arhitekt Jože Plečnik. Zanj je uporabil ostanke nekdanje utrdbe, do katere je v 16. stoletju vodilo podaljšano grajsko obzidje, ki pa danes ni več ohranjeno.

Opis poti

od točke 2 (Lutkovno gledališče) do točke 3 (Rektorat Univerze v Ljubljani)

Od Lutkovnega gledališča se sprehodimo po Ciril-Metodovem trgu, s katerega na desni strani lahko vidimo znamenito Plečnikovo tržnico, pred njo pa spomenik Valentinu Vodniku, ki je bil pesnik, časnikar in jezikoslovec.

Spomenik Valentinu Vodniku​

Glavna ljubljanska tržnica

Pot nadaljujemo naravnost, mimo baročne stolnice svetega Nikolaja. Na Mestnem trgu nas pričaka znameniti Robov vodnjak, za njim pa Mestna hiša, v kateri si lahko ogledamo prosto dostopen atrij.

stolnica sv. Nikolaja

Robbov vodnjak

Robbov vodnjak in mestna hiša (vir: Ljubljana.si)

Nadaljujemo na desno, proti reki Ljubljanici, kjer prečkamo znamenito Plečnikovo Tromostovje. Spredaj uzremo spomenik Francetu Prešernu, za njim pa Frančiškanski samostan s cerkvijo Marijinega oznanjenja z rdečo fasado. Cerkev je bila zgrajena sredi 17. stoletja, v njej pa je oltar znamenitega kiparja Francesca Robbe iz polovice 18. stoletja.

spomenik Franceta Prešerna, slovenskega pesnika

cerkev Marijinega oznanjena

S Tromostovja zavijemo levo in ob levem bregu Ljubljanice pridemo do Gerberjevega stopnišča, ki vodi desno gor na Kongresni trg. Zavijemo levo in na levi strani na spodnjem delu trga zagledamo Slovensko filharmonijo, poleg katere je bila nekoč gostilna Črni orel. Pred nami je naslednja točka (3) – Rektorat.

3. Rektorat Univerze v Ljubljani
(Kranjski deželni dvorec)

Ali ste vedeli, da je bil današnji sedež Univerze v Ljubljani nekdanji Kranjski deželni dvorec, ki je do konca prve svetovne vojne služil kot sedež avstro-ogrskega Deželnega odbora in glavarja Kranjske?
Dvorec so začeli graditi leta 1896, le leto po hudem potresu, ki je prizadel Ljubljano. Od leta 1919 pa je sedež Univerze v Ljubljani.

Ali ste vedeli , da sta stavbo zasnovala češka arhitekta, Jan Vladimir Hráský in Joseph Hudetz?
Češki arhitekt Jan Vladimír Hráský je podal predlog za popotresno postavitev Deželnega dvorca. Samo izgradnjo je prevzel češki arhitekt Josip Hudetz, ki je tedaj deloval na Dunaju. Načrtov Hráskýja za notranjost ni pretirano spreminjal, je pa poustvaril zunanjost stavbe.

Ali ste vedeli , da je Univerza v Ljubljani največja in najstarejša znanstvenoraziskovalna in visokošolska ustanova v Sloveniji?
Po ustanovitvi so se njeni rektorji pogosto spopadali s težnjami po ukinitvi, danes se uvršča med tri odstotke najboljših univerz na svetu. Po številu raziskovalnih projektov je na samem vrhu univerz in raziskovalnih organizacij iz novih držav članic Evropske unije (EU 13). Še v prvi polovici 19. stoletja je bila ideja o slovenski univerzi označena za nerealno in zato je tudi veliko Slovencev odhajalo na študij v tujino, med drugim tudi v Prago.

Ali ste vedeli , da je imel soustanovitelj slovenske univerze in avtor prvega predavanja na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, jezikoslovec Fran Ramovš, zaradi poškodbe glave med prvo svetovno vojno poškodovan center za spanje in je lahko spal le tri ure na noč?
Prvo predavanje na Univerzi v Ljubljani je potekalo 3. decembra 1919 v glavni stavbi univerze, današnjega rektorata, v takratni deželni zbornici, ki se danes imenuje Zbornična dvorana in v kateri potekajo osrednje slovesnosti Univerze v Ljubljani.

Ali ste vedeli , da je prvi rektor novoustanovljene Univerze v Ljubljani postal Josip Plemelj, ki sodi med najpomembnejše matematike z začetka 20. stoletja?

Ali ste vedeli , da je doktorski študij, ki ga je začela na Dunaju, v Ljubljani dokončala in svojo disertacijo o učinkovanju formalina na škrob zagovorila 15. julija 1920 kemičarka Ana Mayer, ki je tako postala prva doktorica znanosti in hkrati prva ženska, ki je na Univerzi v Ljubljani pridobila ta naziv?
To je bilo za tedanji čas izjemno tudi v evropskem, če ne celo v svetovnem merilu.

Ana Mayer Kansky – prva ženska, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani
(Vir: Wikipedia.si)

ZA RADOVEDNEŽE

Prostor, na katerem stoji današnji rektorat Univerze v Ljubljani in nekdanji Kranjski deželni dvorec, je zgodovinsko pomemben. Že konec 15. stoletja je tu stal dvorec Fištamija, poleg pa so stala Fištamska mestna vrata z zapori. Kot vicedomski dvorec – rezidenca vicedoma, namestnika deželnega kneza, v kateri je prenočeval tudi vladar, kadar se je mudil v Ljubljani, ga viri omenjajo leta 1511. Od leta 1793 je bil sedež kranjske deželne vlade, ki je bila del avstrijske oblasti. Za tem je bil cesarsko-kraljevi dvorec in nazadnje stanovski dvor, v kateri je svojo dejavnost opravljal Kranjski deželni zbor v Ljubljani. Leta 1895 je Ljubljano prizadel hud potres. Precejšnja škoda je bila tudi na prvotni stavbi Deželnega dvorca. Zato je češki arhitekt, stavbenik in inženir Jan Vladimír Hráský, ki je takrat deloval v Ljubljani kot občinski svetnik, leta 1895 priložil nekaj načrtov za popotresno obnovo Ljubljane, med drugim tudi predlog za postavitev Deželnega dvorca.  Ta načrt je tako stroškovno kot površinsko presegal predvidenega, zato je s svojim delom sprožil precej negodovanja. Da bi se izognili pretiranim stroškom, je delo za izgradnjo Dvorca prevzel češki arhitekt Josip Hudetz, ki je tedaj deloval na Dunaju. Gradnja je potekala hitro, tako da je prvo zasedanje Kranjskega deželnega zbora v novem deželnem dvorcu bilo 22. septembra 1903.


Z revolucijo 1848 se je kot del slovenskega narodnega programa začel tudi boj za slovensko univerzo. Aprila 1848 so prvi postavili takšno zahtevo graški Slovenci, najbolj jasno pa jo je oblikoval kranjski deželni zbor februarja 1898. Po koncu prve svetovne vojne in propadu habsburške monarhije je bila univerza v Ljubljani eden prvih zastavljenih ciljev , ki jih je bilo treba uresničiti. Ko je regent Aleksander Karađorđević 23. julija 1919 podpisal Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani s teološko, pravno, filozofsko, tehnično in nepopolno medicinsko fakulteto, je bilo v avgustu imenovanih prvih 18 profesorjev, 12. novembra so bili izvoljeni rektor in dekani, 3. decembra 1919 pa je bilo prvo predavanje, in zato ta dan zato velja za rojstni dan Univerze v Ljubljani.


Večina prvih profesorjev je bilo Slovencev, ki so prej delovali v tujini – denimo prvi rektor Univerze, Josip Plemelj, ki je leta 1902 postal docent na Univerzi na Dunaju, v Rusiji na Univerzi v Černovicah pa redni profesor. Leta 1917 ga je vlada izgnala iz Rusije, zato se je zatekel na območje Moravske in po koncu vojne nazaj v Slovenijo. Na novo ustanovljeni univerzi so delovali tudi Čehi, denimo klasični filolog Jan Luňák (Filozofska fakulteta) ter inženirja Miroslav Kasal in Alois Král (Tehnična fakulteta).

Znamenitosti v bližini

Nekoč je v bližini stala gostilna  Črni orel  (v okolici današnje Filharmonije na Kongresnem trgu). Češki romantični pesnik Karel Hynek Mácha (1810-1836) je rad potoval, planinaril in pot ga je zanesla tudi v Slovenijo, kjer se je leta 1834 seznanil s Francetom Prešernom. Znano je njuno srečanje in druženje v gostilni pri Črnem orlu v Ljubljani, ki jo je Mácha obiskal na poti domov iz severne Italije. Možaka sta se dobro razumela, saj sta si bili tudi njuni življenjski in poklicni poti, vsaj do neke mere, precej podobni  – oba sta bila romantična pesnika z diplomo iz prava, ki sta pisala podobno poezijo, sprva v nemščini in nato v maternem jeziku, Prešernov prijatelj Matija Čop pa je češko poezijo prevajal v slovenščino. Máchova pesnitev Máj je v češki kulturi zapisana kot klasično delo češkega romanticizma in ena najboljših čeških pesmi vseh časov. Josef Bohuslav Foerster (njegov stric Anton Foerster je živel in deloval v Ljubljani) je pesnitev celo uglasbil za zbor in orkester.

Opis poti

od točke 3 (Rektorat Univerze v Ljubljani) do točke 4 (Kip Antona Foesterja)

Od Kongresnega trga nadaljujemo pot mimo Univerze po Vegovi ulici. Na desni strani lahko opazimo Elektrotehniško-računalniško strokovno šolo in gimnazijo. Po levi strani pot vodi mimo Glasbene Matice in stavbe Glasbene šole Konservatorija za glasbo in balet. Na vogalu Vegove in Turjaške ulice stoji Narodna in univerzitetna knjižnica. Na koncu Vegove ulice je Trg francoske revolucije s spomenikom francoski Iliriji. Ob trgu so Križanke in Mestni muzej.

4. Vegova ulica in kip Antona Foersterja

Vegova ulica – na levi strani glasbena šola in Glasbena matica (Vir: Ljubljana times)


Ali ste vedeli , da si je arhitekt Jože Plečnik zamislil Vegovo ulico kot pomembno ljubljansko kulturno os?
Ob njej se vrstijo Univerza v Ljubljani, Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Vegova Ljubljana (nekdanja Realka), Glasbena matica, Glasbena šola ter Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). Ulica je nastala v 19. stoletju po zasutju jarka, ki je ostal za obzidjem srednjeveške Ljubljane.

Ali ste vedeli , da pred Glasbeno matico stoji doprsni kip češkega skladatelja Antona Foersterja, ki je leta 1867 prišel v Ljubljano?
Najprej je delal kot kapelnik Dramatičnega društva in pevovodja Čitalnice, zatem je bil vodja glasbe v ljubljanski stolnici, kjer je uvedel liturgično petje in preuredil cerkveno glasbo v skladu s cecilijanskim gibanjem. Napisal je tudi prvo slovensko opero, Gorenjskega slavčka. V Ljubljani je ustanovil orglarsko šolo, v kateri je vzgojil več kot 150 organistov, glasbo pa je poučeval tudi na drugih izobraževalnih ustanovah in zasebno.

Ali ste vedeli, da je bila Glasbena matica leta 1872 ustanovljena s ciljem, da bi podpirala domačo, torej slovensko glasbo?
Za samo ustanovitev se je zavzel tudi Anton Foerster. Deset let pozneje je slovenski glasbenik Fran Gerbič, ki je končal konservatorij v Pragi, postal prvi ravnatelj Glasbene Matice, ki se je pozneje preuredila v konservatorij. Najpomembnejše dejavnosti Matice so bile sprva zbiranje in izvajanje slovenske ljudske glasbe, glasbeno založništvo in publicistika.

Ali ste vedeli, da je bila gradnja Narodne in univerzitetne knjižnice zaključena med drugo svetovno vojno, leta 1941?
Da bi preprečili vselitev italijanskih okupacijskih sil v novo stavbo, so Ljubljančani vanjo v obliki žive verige prenesli vse knjige iz prejšnjih prostorov na Poljanski ulici. Med vojno je v novi knjižnici delovalo odporniško gibanje s skrivnim bunkerjem na podstrešju in javko za ilegalni tisk. Leta 1944 je v stavbo strmoglavilo nemško poštno letalo, ki je poskušalo pristati na njeni ravni strehi. Letalo je razneslo, kar je povzročilo požar, ki je uničil prvotno opremo v čitalnici. Od 50.000 knjig jih je knjižničarjem uspelo rešiti le 4.000.

ZA RADOVEDNEŽE

Arhitekt Jože Plečnik, ki je načrtoval prenovo središča Ljubljane, si je zamislil magistralo, ki bi potekala od južnega dela Kongresnega trga po Vegovi ulici do Trga francoske revolucije in po Emonski cesti do Trnovske cerkve. Delo se je začelo leta 1932 in potekalo skoraj 15 let. Plečnik je prenovil fasado Glasbene Matice in zasnoval park, dvignjen nad ulico, ki vodi mimo Narodne univerzitetne knjižnice in se zaključi pri spomeniku Simona Gregorčiča. Del parka so tudi doprsni kipi skladateljev pred Glasbeno Matico in jezikoslovcev pred Narodno in univerzitetno knjižnico.

Spomeniki aleje slovenskih skladateljev pred Glasbeno Matico niso postavljeni le slovenskim skladateljem. Tam je namreč tudi kip češkega skladatelja Antona Foersterja (1837–1926), ki je napisal prvo slovensko opero. Gorenjski slavček je bila najprej ljudska, lahkotna opereta, za katero je libreto prispevala znana slovenska pesnica in pisateljica Luiza Pesjak. Leta 1872 je opereta osvojila prvo mesto na razpisu Dramatičnega društva, v komisiji katerega so bili češki skladatelji Bedřich Smetana, Karel Bendl in Jan Ludevit Procházka. Po premieri je Anton Foerster opereto preoblikoval v opero, ki so jo prvič uprizorili leta 1896. Izvirna skladateljeva partitura je bila izgubljena vse do leta 1984, ko so v arhivih odkrili njene kopije. Do tedaj so imeli režiserji in dirigenti na voljo le zlepljen in razpadajoč klavirski izvleček iz leta 1901. Kljub temu je bila opera ves čas izjemno priljubljena, doživela je več postavitev, zadnjo leta 2013 v režiji Vita Tauferja in pod dirigentsko taktirko Igorja Švare.

Poleg Foersterja sta se na aleji znašla še doprsna kipa hrvaškega skladatelja Vatroslava Lisinskega (1819–1854), ki je bil podpornik ilirizma in avtor prve hrvaške opere Ljubezen in zloba (Ljubav i zloba), ter srbskega zborovodje in romantičnega skladatelja, Stevana Mokranjca (1856–1914), ki so ga navdihovale ljudske melodije. Preostalih pet spomenikov je postavljenih skladateljem slovenskega rodu: Jakob Gallus (1550–1591) je bil slovenski renesančni skladatelj, ki je večinoma deloval na Češkem in Moravskem, Davorin Jenko (1835–1914) je avtor nekdanje slovenske himne Naprej, zastave slave, Benjamin Ipavec (1829–1908) je bil zdravnik, zborovodja in domoljubni skladatelj, Hugolin Sattner (1851–1934) je bil organist, duhovnik in skladatelj cerkvene glasbe, Emil Adamič (1877–1936) pa zborovodja in avtor mnogih, večinoma zborovskih, glasbenih del.

Pred Narodno in univerzitetno knjižnico stojijo kipi štirih slovenskih kulturnikov: Ivana Prijatelja (1875–1937), ki je bil po izobrazbi slavist in klasični filolog ter eden prvih rednih profesorjev ljubljanske Univerze, ki je predaval o slovanski literaturi novejše dobe; Rajka Nahtigala (1877–1958), ki je deloval na področju slovanskega jezikoslovja in je bil tudi prvi dekan Filozofske fakultete ter prvi predsednik Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani; Frana Ramovša (1890–1952), jezikoslovca, predavatelja fonetike in zgodovine slovenskega jezika ter enega od ustanovnih članov SAZU-ja, ter Franceta Kidriča (1880–1950), ki je preučeval poezijo Franceta Prešerna in na novoustanovljeni ljubljanski Univerzi predaval o starejših slovanskih jezikih in slovenski literaturi.

Znamenitosti v bližini

NUK – Narodna univerzitetna knjižnica (Vir: rtv.si)


Po poti naprej po levi strani opazimo:
NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica
stoji na mestu, kjer je bil nekdaj Knežji dvorec rodbine Auersperg. Njene člane so imenovali tudi Turjaški, po Turjaškem gradu, njihovem prvem posestvu na območju današnje Slovenije. Auerspergov dvorec so po velikem ljubljanskem potresu leta 1895 porušili. Za predhodnico NUK-a velja Licejska knjižnica, ki je bila skupaj z licejem ustanovljena leta 1774 v nekdanjem frančiškanskem samostanu na Vodnikovem trgu (ob ljubljanski mestni tržnici). Pozneje je imela prostore v gimnaziji ob Poljanski cesti, z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919 pa je postala univerzitetna knjižnica. Sprva je Plečnikov načrt predvideval gradnjo nove knjižnice v parku Tivoli, vendar so jo leta 1936 začeli graditi v središču mesta. Podobno kot je to pozneje storil pri Križankah, je Plečnik tudi v Narodno in univerzitetno knjižnico vzidal koščke slovenske zgodovine. Fasada je umetelen preplet opek, arheoloških ostankov emonskega zidu in ostankov ljubljanskih hiš, porušenih v potresu leta 1895. Končni videz je sad kombinacije renesančnih palač in kmečkih kraških hiš.

Na koncu Vegove ulice:
Spomenik francoski Iliriji na Trgu francoske revolucije
je bil postavljen na 120. obletnico ustanovitve Ilirskih provinc, ker je bila večina ozemlja današnje Slovenije (z izjemo Štajerske pokrajine) v začetku 19. stoletja, v obdobju Napoleonovih osvajanj po Evropi, vključena v Ilirske province, ki so bile neposredno podrejene francoskemu cesarstvu. V kratkem času so uvedli slovenščino kot učni jezik na osnovni in nižji srednji stopnji, leta 1810 pa so v Ljubljani poskušali ustanoviti univerzo. Ko se je vrnilo Avstrijsko cesarstvo, so poustvarili stanje, kot je veljalo pred Napoleonom. Spomenik francoski Iliriji, ki danes stoji na Trgu francoske revolucije, je izdelal arhitekt Jože Plečnik. Bel obelisk je iz hvarskega marmorja, na straneh sta pozlačeni maski Ilirije – Slovenke in Napoleona, ki ju je izdelal kipar Lojze Dolinar. Napisi v slovenščini so verzi iz ode pesnika Valentina Vodnika Ilirija oživljena, zapis v francoščini pa pojasnjuje, da je v steber vzidan prah neznanega padlega francoskega vojaka.

(Vir: kraji.eu)

(Vir: Ljubljana Times)

Na koncu Vegove ulice:
Križanke
Arhitekt Jože Plečnik je v Križanke, nekdanji križevniški samostan in sedanji osrednji prireditveni prostor Festivala Ljubljana, vključil dele starih ljubljanskih stavb, saj se je držal načela »ne podirajmo ničesar, kar ima količkaj starinskega nadiha«. Samostanski zid je odprl s poznobaročnimi okni iz uršulinskega samostana, ki stoji na severnem delu Kongresnega trga. V celoto je vključil portale, stebre in kipe porušenih hiš, ki so stale na Ajdovščini (v okolici točke 15). Veliko dvorišče je obdal s stebri iz ostankov Knežjega dvorca Auerspergov. Ob slavoloku pri vhodu sta alegorični figuri moškega kot simbola napredka in znanosti ter ženske kot simbola učenosti in industrije, ki sta nekdaj krasili fasado učiteljišča na Resljevi cesti.

Če malce zavijete s poti, lahko obiščete tudi:
Plečnikova hiša
Kogar navdušuje arhitektura, bo gotovo zanimal tudi obisk Plečnikove hiše, ki je od Trga francoske revolucije oddaljena le okoli 500 metrov: od omenjenega trga se sprehodimo naravnost po Emonski cesti, prečkamo križišče z Aškerčevo cesto in nadaljujemo naravnost čez most, mimo Trnovske cerkve in naprej po Karunovi ulici. Plečnikova hiša stoji na desni strani, na Karunovi 4. Hiša je bila njegov dom od leta 1921 pa vse do smrti. Stavba je izvirno prenovljena in opremljena, ponuja pa tudi razstavo o arhitektovem življenju in delu v Ljubljani, Pragi in na Dunaju.

Opis poti

od točke 4 (Vegova ulica) do točke 5 (Kip Josefa Ressla)

Na križišču Emonske in Zoisove ceste zavijemo desno in nadaljujemo naravnost po Aškerčevi cesti, prečkamo Slovensko cesto in gremo mimo Filozofske fakultete (na desni) do avtobusnega postajališča. Tam pri semaforju prečkamo Aškerčevo cesto in se za avtobusnim postajališčem na drugi strani približamo stavbi Fakulteti za farmacijo, kjer je naslednja točka (5), spomenik Josefu Resslu. 

5. Spomenik Josefu Resslu


Ali ste vedeli , da je bil Josef Ressel slovensko-češki izumitelj, ki je najbolj znan po izumu ladijskega vijaka, sicer pa je znanih okrog 100 njegovih iznajdb in inovacij, ker se je posvečal predvsem novim materialom in tehnologiji?
Lasti si ga veliko narodov: Čehi zaradi mame, Nemci zaradi očeta, Avstrijci, ker je bil državljan Avstro-Ogrske, Slovenci, Hrvati in Italijani pa, ker je del življenja preživljal na omenjenih ozemljih. Zahvalne spomenike ima po celem svetu, v Ljubljani je njegov spomenik postavljen na Aškerčevi ulici od leta 1937. Po njem pa se imenuje tudi Resljeva ulica.

Ali ste vedeli , da Ressel iz zdravstvenih razlogov ni bil sprejet v avstro-ogrsko vojsko, v katero je želel vstopiti po končani dveletni topniški šoli 4. topniškega polka v Čeških Budĕjovicah?
Zato je leta 1812 nadaljeval šolanje na dunajski univerzi, kjer je študiral medicino, kemijo in prirodoslovje, zatem pa še dve leti gozdarstvo na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo v Mariabrunnu pri Dunaju.

Ali ste vedeli , da je bil Ressel eden najbolj znanih strokovnjakov za gozdarstvo, čeprav ni končal gozdarske šole?
Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je naredil le dva letnika in se zaposlil kot revirni (distriktni) gozdar v pleterskih in kostanjeviških samostanskih gozdovih (1817-1821) v vzhodni Sloveniji. S svojim praktičnim terenskim delom se je kmalu dokazal in tako nadoknadil pomanjkanje svoje formalne izobrazbe, leta 1825 pa postal gozdni mojster v Trstu.

Ali ste vedeli, da je Ressel vse svoje številne izume zasnoval na slovenskem ozemlju?

ZA RADOVEDNEŽE

Josef Ressel se je rodil 29. junija 1793 v Chrudimu na Češkem (umrl je leta 1857 v Ljubljani). Njegova mati, Marija Ana Konvičková, je bila Čehinja, njegov oče, Anton Hermann Ressel, pa je bil nemške narodnosti, zaradi česar so doma govorili tako češko kot tudi nemško. V rojstnem kraju je dokončal osnovno šolo, nato pa še tri leta gimnazije v avstrijskem Linzu. Po dveletni topniški šoli na Češkem se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral medicino, kemijo in prirodoslovje. Zadnji dve leti svojega študija je preživel na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo v Mariabrunnu pri Dunaju. Nato se je zaposlil v Kostanjevici v vzhodni Sloveniji, pozneje pa je služboval tudi po ostalih predelih Slovenije, na Hrvaškem in v Benetkah. Odlično je govoril 5 jezikov: češko, nemško, slovensko (dolenjsko narečje), hrvaško (istrsko narečje) in italijansko. Poročen je bil dvakrat, iz prvega zakona s Hrvatico Jakomino Orebić je imel dva sina in hčerko, iz drugega, s Slovenko Terezijo Kastelic, pa sedem otrok, od katerih so odrasli le trije. Sin Heinrich (Henrik) je leta 1871 patentiral očetov »zračni vijak« (propeler) kot pogonsko sredstvo na zračnem plovilu (balonu).

Bil je vsestranski izumitelj, uradno so mu priznali deset patentov, čeprav je avtor okrog 100 iznajdb na mnogih področjih: gozdarstva, železnice, strojništva, letalstva, prometa, energetike, rudarstva, merilnih naprav, kemije in medicine. Prve načrte ladijskega vijaka je zasnoval leta 1812, prve poskuse z ladijskim vijakom pa je opravil leta 1820 na reki Krki, pozneje pa tudi na Ljubljanici in Mirni, torej na slovenskih tleh oziroma na slovenskih rekah. Poskuse je opravil s pomočjo prijateljev in znancev, ki so mu priskrbeli čoln in tudi naredili prvi kovinski ladijski vijak, ki so ga zatem tudi ročno poganjali (vrteli), saj tedaj še ni bilo strojev, ki bi takšen ladijski vijak tudi poganjali oziroma vrteli z večjo hitrostjo. Kovinski vijak je v kovačnici pleterskega samostana izdelal domačin in kovač Stanko Hosta. Poskus je bil uspešen, le vrtenje ladijskega vijaka je bilo pretirano glasno, kar je splašilo ne samo ribe v Krki, temveč tudi okoliške prebivalce, zato je izumitelj dobil tudi opomin. Iz omenjenega razloga ob prijavi iznajdbe leta 1825 Ressel ni navedel svojih prvih poskusov na Krki, saj bi potem prišlo na dan tudi to, da je bil tedaj kaznovan. Potrditev patenta se je zavlekla do leta 1827, ker so lastniki parnikov na kolesni pogon zelo nasprotovali uvedbi novega izuma, saj bi morali potemtakem preurediti svoje ladje. Preizkus s parnikom Civetta se je končal z eksplozijo parnega stroja, torej neuspešno. Zato je Ressel opravil predstavitev v Parizu, kjer pa je bil nazadnje zaradi gmotne stiske prisiljen poceni prodati enega svojih kemičnih izumov, da se je lahko vrnil domov. Izum ladijskega vijaka je pomenil preobrat v ladjedelništvu, predvsem pa v vojni mornarici in pomorskem prometu nasploh.

Izreden pa je bil tudi Resljev vpliv na razvoj pomorskega orožja – torpeda, za katerega ima  zasluge kontraadmiral avstro-ogrske vojske, Ricard Pogatschnigg (Pogačnik) (1838-1895), častnik slovenskega rodu in začetnik torpedistike. Z avstro-ogrsko vojno mornarico je bila v resnici povezana tudi Resslova služba gozdarskega strokovnjaka, saj je skrbel predvsem za iskanje kakovostnega hrastovega lesa za vojno mornarico. Zato je Ressel že leta 1842 napisal študijo o pogozdovanju Istre, praktično pa je izvajal akcije pogozdovanja tudi na drugih kraških področjih. Skrbel je predvsem za pravilno sečnjo, za rast dreves in gozdnega grmičevja ter za ohranjanje prsti. Priznani so predvsem njegovi načrti za pogozdovanje Krasa, Istre in otoka Krka, načrti za gozdne poti v gozdu na vzhodu Slovenije in zapis zgodovine mornariških gozdov na slovenski Obali. Čeprav so njegovi načrti prvenstveno sloneli na zagotavljanju oskrbe mornarice z lesom, je šlo dejansko tudi za prve zametke modernega regionalnega gozdnega načrtovanja obnove slovenskih gozdov, kar je seveda imelo tudi pozitivne okoljevarstvene učinke. Prvi je o Resslu kot o gozdarskem strokovnjaku in njegovem prispevku za zaščito slovenskih gozdov že leta 1893 pisal doktor Ludvik Dimitz.

Znamenitosti v bližini

Če malce zavijete s poti, lahko obiščete tudi:
Rimski zid
Rimski zid si lahko ogledate na Mirju, če za trenutek zapustite začrtano pot. Gre za najbolje ohranjen del emonskega obzidja (južni del), znan kot Rimski zid. Obzidje, ki je obdajalo mestno jedro takratne Emone v pravilnem pravokotniku, je v širino merilo 2,40 metra, v višino pa med 6 in 8 metrov, imelo je vsaj 26 stolpov in 4 glavna vrata, na obeh straneh je bilo obdano tudi z vodnim jarkom. Kar je ostalo od zidu, je bilo na Mirju v tridesetih letih 20. stoletja obnovljeno po načrtih Jožeta Plečnika. Danes lahko v omenjenem zidu, približno pol metra nad tlemi, opazimo linijo iz belih kamnov – oznako, do katere je ohranjen prvotni del zidu, vse ostalo je namreč dozidano pozneje. Najbolj vidna dela, ki jih je opravil Plečnik, so kamnita piramida, vhodi in notranji park.

Opis poti

od točke 5 (Kip Josefa Ressla) do točke 6 (Narodni muzej ali Rudolfinum)

Pot nadaljujemo za Filozofsko fakulteto, kjer se sprehodimo skozi Foersterjev vrt (poimenovan po Antonu Foersterju, češkem skladatelju – glej točko 4) in na koncu zavijemo levo na Rimsko cesto (včasih je pot vodila na jug, proti Rimu).

Nadaljujemo do križišča s Prešernovo cesto. Tam zavijemo desno in hodimo do križišča z Erjavčevo cesto. Pred križiščem lahko na svoji desni opazimo predsedniško palačo (s strani Prešernove ulice je vhod v prostore predsednika vlade, z druge strani pa v prostore predsednika države; predsedniška palača v Ljubljani je bila leta 1993 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, zgrajena je bila leta 1899 po načrtih inženirja Rudolfa Bauerja; ob glavnem vhodu sta postavljena kipa, ki predstavljata alegoriji moči in zakona).
Nato zavijemo desno, se sprehodimo mimo parka, v katerem so tik za predsedniško palačo ohranjeni ostanki emonske bazilike z nekaj mozaiki (antično rimsko mesto Emona je imelo od drugega do četrtega stoletja pomembno vlogo pri obrambi Italije, najbrž pa so jo leta 452 opustošili Huni in tedaj je začela propadati).
Na levi strani lahko zapazimo sodobno stavbo Cankarjevega doma (Cankarjev dom – imenovan po pomembnem slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju je bil odprt leta 1984 kot osrednje prizorišče in stičišče najrazličnejših kulturnih in umetniških, znanstvenih, političnih, gospodarskih, družabnih in drugih dejavnosti; premore več dvoran, ki so opremljene z najrazličnejšo sodobno tehniko za izvedbo kulturnih prireditev).
Za Cankarjevim domom zavijemo levo in tako dosežemo Trg republike. Naravnost pred seboj tedaj uzremo slovenski parlament.

Trg republike, na koncu se vidi slovenski parlament

Parlament je bil zgrajen po načrtih Vinka Glanza po drugi svetovni vojni; z uporabo kamna in z enakomernim ritmom oken je arhitekt dosegel vtis trajnosti in dostojanstva; štiridelni vhod v zgradbo je pokrit z več vrstami golih človeških postav, ki simbolizirajo dejavnost povprečnega človeka.

Na tej točki se obrnemo na levo, kjer zagledamo park. Stopimo na sredino parka in dosežemo svojo naslednjo točko, Narodni muzej.

6. Narodni muzej ali Rudolfinum

(Vir: Delo.si)


Ali ste vedeli, da je Narodni muzej Slovenije do leta 1921 nosil vzdevek Rudolfinum, po habsburškem prestolonasledniku Rudolfu?
Leta 1888 je bila zgrajena stavba, katere zunanjost in notranjost je zasnoval češki deželni inženir Jan Vladimír Hráský, z izjemo vhodne avle in glavnega stopnišča, ki si ju je zamislil dunajski arhitekt Wilhelm Rezori.


Ali ste vedeli, da Narodni muzej Slovenije hrani neandertalčevo piščal, najstarejše glasbilo na svetu?
Najdena je bila leta 1995 v podzemni jami Divje babe blizu Cerknega. Piščal je kost mladega medveda s štirimi luknjicami, datacija plasti določa starost od 50 do 60 tisoč let. Akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski je na rekonstrukciji piščali pokazal, kako je nanjo mogoče zaigrati.

Ali ste vedeli, da je situla z Vač skoraj pristala v muzeju na Dunaju in ne v Ljubljani?
Leta 1881 je na Vačah pri Litiji izkopaval Ferdinand von Hochstetter iz Prazgodovinske komisije z Dunaja in odkril grob z dragocenim orožjem in predmeti, ki so jih nato prepeljali na Dunaj. Domačin Janez Grilc je ob pokojniku našel bronasto vedro, ki izvira iz prve polovice 5. stoletja pred našim štetjem in je okrašeno s tremi pasovi, v katerih razločimo živalske in človeške figure.


Ali ste vedeli, da originalni kip emonskega meščana s Kongresnega trga stoji v Narodnem muzeju Slovenije?
Pozlačen bronast kip Emonca, oblečenega v togo, je bil del nagrobnega spomenika. Izdelan je bil v 2. stoletju, izkopan pa leta 1836 na Kongresnem trgu, kjer danes stoji replika. Rimska Emona (današnja Ljubljana) je postala del Rimskega imperija v času cesarja Avgusta v letih 35–33 pred našim štetjem.

Ali ste vedeli, da v stavbi Narodnega muzeja Slovenije domuje tudi Prirodoslovni muzej Slovenije?
Ustanovni zbirki muzeja sta Zoisova zbirka mineralov ter zbirka konhilij (lupin školjk in polžjih hišic) grofa Franca Hohenwarta.

Ali ste vedeli, da sta v Prirodoslovnem muzeju na ogled samostoječi okostji brazdastega kita in mamuta?
Največje je okostje kita, ki so ga ljubkovalno poimenovali Leonora, medtem ko je drugo največje okostje mamuta, odraslega samca, ki je živel pred 20.000 leti, postalo prepoznavni znak Prirodoslovnega muzeja. Mamutovo okostje so izkopali ob reki Nevljici ob vznožju Kamniških Alp. Muzej hrani tudi okostje jamskega medveda, ki je v ledeni dobi kraljeval na območju današnje Slovenije.

ZA RADOVEDNEŽE

Leta 1821 je bil ustanovljen Kranjski deželni muzej in 14. julija 1883 je cesar Franc Jožef položil temeljni kamen za gradnjo novega muzeja med Šubičevo in Tomšičevo ulico. Leta 1921 je bil muzej preimenovan v Narodni muzej, leta 1997 pa v Narodni muzej Slovenije.

Njegova fasada je okrašena v neorenesančnem slogu. Vhod v muzej stražijo ženske upodobitve alegorij umetnosti, zgodovine, prirodoslovja in poljedelstva. Vhodno avlo sta poslikala brata Šubic. Janez Šubic je naslikal poosebitev Kranjske kot pokroviteljice umetnosti in znanosti, Jurij Šubic pa poprsja znamenitih Slovencev, diplomata Žige Herbersteina, polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, mecena Žige Zoisa in pesnika Valentina Vodnika. Med Narodnim muzejem in stavbo Državnega zbora je park, sredi katerega stoji bronast kip Janeza Vajkarda Valvasorja.

V Narodnem muzeju so razstavljeni artefakti, ki predstavljajo stopnje razvoja in vpetost slovenskega prostora v evropsko in svetovno zgodovino. Poleg izjemno pomembne paleolitske piščali so postavljene na ogled tudi najdbe z Ljubljanskega barja, kjer je od 5. do 2. tisočletja pred našim štetjem cvetela kultura koliščarskih naselbin. Med najdbami je posebna posoda iz žgane gline, imenovana idol z Ljubljanskega barja, iz 3. tisočletja pred našim štetjem. Oblikovana je kot shematizirano človeško telo, prepredeno s križi (starim simbolom svetlobe, sonca in življenja). Za rimsko obdobje je pomemben lapidarij, zbirka več kot 200 kamnitih spomenikov z latinskimi napisi. Nenavadna artefakta iz rimskega časa sta odlično ohranjeni slonokoščeni punčki, ki sta bili pridani v grob deklice iz premožne emonske družine. Najdba je redka, saj so dekleta pred poroko svoje igrače darovale bogovom. Obiskovalce v Narodni muzej pritegne tudi edina egipčanska mumija v Sloveniji. Leta 1846 je Anton plemeniti Lavrin, avstrijski generalni konzul v Egiptu, podaril Deželnemu muzeju mumijo v leseni poslikani krsti. Pokojnik z imenom Akesuita je bil okoli leta 680 pred našim štetjem svečenik v Amonovem templju v Karnaku.

Prirodoslovni muzej hrani zbirke živali, rastlin, fosilov in mineralov. Ena od ustanovnih zbirk, ki je bila v lasti barona Žige Zoisa, obsega 5.000 mineralov in kamnin, od katerih jih je na ogled okoli 300. Med njimi je tudi mineral zoisit. Baron je namreč ugotovil, da gre za še nepoznan mineral, zato so ga pozneje poimenovali po njem. Ferdinand Jožef Schmidt, slovenski naravoslovec in jamar, je Kranjskemu deželnemu muzeju podaril zbirko metuljev in hroščev. Med primerki se je znašel tudi hrošč drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii), ki je značilen za Postojnsko jamo. Schmidt ga je opisal kot nov rod in novo vrsto, kar je imelo velik pomen, saj je šlo za prvo opisano jamsko žuželko in začetek speleobiologije. Raznovrstni flora in favna slovenskega prostora sta predstavljeni z muzejskimi dioramami – alpsko, barjansko, gozdno in dvema dioramama slovenskega morja – pa tudi posebej z zbirko ptičev, plazilcev in rib. Prirodoslovni muzej hrani tudi okoli 50.000 herbarijskih pol – najstarejši herbarij je iz leta 1696.

Opis poti

od točke 6 (Narodni muzej ali Rudolfinum) do točke 7 (Slovensko narodno gledališče Opera in balet)

Po Tomšičevi ulici v smeri proti centru prispemo do naslednje točke (7) – SNG Opera in balet Ljubljana.

7. SNG Opera in balet

Ali ste vedeli, da je bila stavba Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana nekdaj Deželno gledališče, v katerem so potekale dramske in operne predstave?
Ljubljana je leta 1887 zaradi požara ostala brez Stanovskega gledališča, ki je na Kongresnem trgu stalo tam, kjer je danes Slovenska filharmonija. Načrtovanje in gradnjo novega Deželnega gledališča sta vodila češki gradbeni inženir Jan Vladimír Hráský in češki arhitekt Anton J. Hrubý. Leta 2009 sta jo slovenska arhitekta Kobe in Zupanc prenovila in dogradila sodoben črni prizidek.

Ali ste vedeli, da je češki igralec in režiser Rudolf Inemann leta 1899 na odru Deželnega gledališča zaigral kot prvi »slovenski« Hamlet?
V obdobju 1894–1900 je bil direktor Deželnega gledališča, nasledil ga je češki igralec in režiser Adolf Dobrovolný, ki je bil direktor do leta 1906. Slovenska gledališka scena je bila ob koncu 19. stoletja še v povojih, zato je tu delovalo tudi veliko čeških igralcev.

Ali ste vedeli, da je bila češka opera Prodana nevesta na odru ljubljanske Opere uprizorjena več kot petstopetdesetkrat?
Delo Bedřicha Smetane je bilo v Sloveniji prvič uprizorjeno v Deželnem gledališču že leta 1894, zadnjo postavitev iz leta 2019, v koprodukciji z Narodnim gledališčem Moravske in Šlezije, je režiral Jiří Nekvasil, orkester pa je vodil gostujoči dirigent David Švec iz Narodnega gledališča v Pragi.

Ali ste vedeli, da je prvi profesionalni baletni ansambel in prvo baletno šolo v Sloveniji leta 1919 ustanovil češki plesalec in koreograf Václav Vlček?
Vlček je sestavil tudi koreografijo za prvo samostojno predstavo ljubljanskega baletnega ansambla. V baletni šoli, ki sta jo ustanovila Vlček in njegova partnerica Hana Klimentová, se je učila tudi prva slovenska primabalerina Lidija Wisiak.

Ali ste vedeli , da je bilo prvo Labodje jezero v Sloveniji uprizorjeno leta 1921 pod vodstvom češkega plesalca in koreografa Václava Pohana?
V glavnih vlogah sta nastopili ruska plesalka Alice Nikitina in češka plesalka Máša Cvejičová (rojena Marie Svobodová). Premiera tega baleta leta 1921 je bila precej prej kot v večini takratnih evropskih prestolnic, ki so doživele svoje uprizoritve šele po drugi svetovni vojni.

ZA RADOVEDNEŽE

Pročelje stavbe je razčlenjeno z neorenesančnimi in klasicističnimi elementi. Glavni vhod krasijo jonski stebri in timpanon z emblemi dramske umetnosti, puttama in ženskima figurama. Nad timpanonom so upodobitve alegorij Genija, Drame in Opere in ob glavnem vhodu stojita kiparski upodobitvi Tragedije in Komedije. Kipe je naredil slovenski kipar Alojz Gangl, preostala dekorativna dela pa so opravila avstrijska in češka podjetja. Pred Opero stojijo tudi poprsja slovenskih igralcev in režiserjev Ignacija Borštnika in Antona Verovška ter pevca Julija Betetta. Ob straneh sta stranska izhoda. Skozi glavni vhod vstopimo v vežo, ki vodi naprej na hodnik z garderobami, v klet z opernim barom in v višja nadstropja. Dvorana obsega parter, dve etaži z ložami in galerijo. Zlati rastlinski ornamenti in volute krasijo pregrade med ložami in galerijo. Kontrast zlatemu tonu dvorane vzpostavljajo rdeči stoli in gledališka zavesa. Strop prvotne stavbe je poslikal Čeh Adolf Liebscher in leta 1892 je zasnoval tudi odrski zastor, ki ga danes poznamo le po oljni skici; hranijo jo v Narodni galeriji v Pragi. Na sredini dvoranskega stropa visi veličasten lestenec, ki ga obkrožajo slikarske upodobitve ženskih alegoričnih figur.

Otvoritev 29. septembra 1892 so proslavili z uprizoritvijo slovenske žaloigre Veronika Deseniška pisatelja Josipa Jurčiča. Slovensko gledališče tedaj še ni bilo pretirano razvito, zato je v Deželnem gledališču delovalo veliko tujih igralcev, režiserjev in pevcev, med njimi tudi Čehi, ki so prevedli nekatera slovenska dela v češčino: František Lier je dramo Kralj na Betajnovi prevedel v češčino in krstno uprizoritev leta 1904 režiral najprej v ljubljanskem Deželnem gledališču, potem pa leta 1910 še v praškem gledališču na Smíchovu. Igralka Růžena Nosková-Nasková je v Deželnem gledališču delovala v obdobju 1904–1907, prevedla je Cankarjevi drami Kralj na Betajnovi in Hlapci, ki sta bili uprizorjeni na Češkem. Po prvi svetovni vojni so se slovenski gledališčniki preselili v Dramo in poslopje je postalo sedež operno-baletne hiše.

Prvi baletni mojster je bil Čeh Václav Vlček, ki je sodeloval tudi s prvo slovensko primabalerino Lidijo Wisiak, s katero je v dvajsetih letih gostoval po vsej Evropi. Nasledil ga je češki baletni mojster Václav Pohan. Do druge svetovne vojne so v Deželnem gledališču uprizorili, poleg Prodane neveste, še Smetanove opere Poljub, Dalibor, Tajnost in Libuša ter operi Leoša Janáčka Jenufa in Katja Kabanova. Leta 1908 je bila premiera Rusalke Antonína Dvořáka, ki je zadnjo postavitev doživela leta 2011.

Stiki s češko opero in baletom se nadaljujejo tudi v sodobnosti – v osemdesetih letih so postavili opero Leoša Janáčka Lisička Zvitorepka, njegovo Katjo Kabanovo, ki so jo peli v češčini, pa je ljubljanska Opera ponovno postavila leta 2016. Orkester je vodil Jaroslav Kyzlink, sedanji glasbeni direktor Opere Narodnega gledališča v Pragi, ki je bil od sezone 2014/2015 do konca sezone 2018/2019 tudi glavni dirigent v ljubljanski Operi (SNG Opera in balet Ljubljana). Vrsto sezon je bila zelo uspešna komična baletna predstava za otroke Kdo je najmočnejši na svetu (premiera 2005), ki jo je zložil češki skladatelj Bohuslav Martinů. Leta 2016 sta slavna brata Jiří in Otto Bubeníček na oder SNG Opere in baleta Ljubljana po motivih romana Doktor Živago postavila istoimenski dramski balet, s katerim je slovenska zasedba leta 2018 gostovala na plesnem festivalu RE:PUBLIKA v Brnu (SNG Opera in balet Ljubljana).

Napovednik za opero Prodana nevesta

Nastajanje opere Prodana nevesta

Arija iz opere Rusalka

Nastajanje opere Katja Kabanova
(Katja Kabanova – pogled v zakulisje – SNG Opera in balet Ljubljana)
Napovednik za balet Doktor Živago
(Doktor Živago – dramski balet – SNG Opera in balet Ljubljana

Opis poti

od točke 7 (Slovensko narodno gledališče Opera in balet) do točke 8 (NAMA / Palača Bata)

Od SNG Opera in balet Ljubljana nas pot vodi proti središču mesta, po Cankarjevi do Slovenske ceste, kjer je naš naslednji postanek, NAMA (8).

8. Nama / palača Bata


Ali ste vedeli, da je Nama trgovsko podjetje s tradicijo, ki je v slovenskem prostoru prisotno že več kot 70 let?
Nama (okrajšava za Narodni magazin) je trgovsko podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1946, da bi zadovoljilo povpraševanje vedno bolj zahtevnih kupcev; sčasoma je nastala veriga veleblagovnic v nekdanji Jugoslaviji.

Ali ste vedeli, da je na mestu, kjer danes stoji veleblagovnica Nama, češka tovarna obutve zgradila svojo veleblagovnico Bata?
Na tem mestu je namreč pred potresom leta 1895 stal Hotel Stadt Wien, leta 1938 pa je tu češko podjetje Bata zgradilo svojo veleblagovnico »dom službe«. V Palači Bata so bile poleg trgovin še pisarne, kinodvorana, kavarna na strešni terasi, v kleti pa celo kopališče.

Ali ste vedeli, da nasproti današnje Name stoji hotel Slon, poimenovan po slonu Sulejmanu, ki je bil v lasti avstrijskega vojvode Maximilliana II.?
Petindvajsetletnik se je leta 1552 ob vrnitvi iz Španije ustavil tudi v Ljubljani. S poroke z Marijo Špansko se je vračal z darili, med katerimi je bil tudi slon po imenu Sulejman. Mogočna žival je Ljubljančane očarala in na mestu, kjer je počivala, so pozneje, v spomin na ta dogodek, zgradili hotel Slon.

ZA RADOVEDNEŽE

Na Slovenskem je bilo prisotno tudi češko podjetništvo. Slovenska politika si je po prvi svetovni vojni namreč prizadevala, da bi zgradila močno tekstilno industrijo, ob državni podpori in s sodelovanjem jugoslovanskega ter češkega kapitala. Nad tem so bili navdušeni tudi češkoslovaški gospodarstveniki, ki jim je slovenski domoljub in bančnik Ivan Hribar v pogovorih leta 1919 zaupal načrtovanje razvoja tekstilne industrije v Sloveniji. Že 14. februarja 1920 je strokovnjak pri češkoslovaški vladi, František Martinek, predložil Deželni vladi v Ljubljani načrt in ustrezne izračune za gradnjo velike tekstilne tovarne za izdelovanje vojaškega sukna, lodna in odej v Medvodah. Za izgradnjo in obratovanje tovarne je predlagal 70 milijonov kron kapitala, čisti dobiček pa bi znašal 60 milijonov kron letno, vendar se ta načrt ni uresničil. Tekstilna in druga industrija je s Češke sicer dejansko prišla, vendar v navezi s slovenskimi podjetniki.

Eden takšnih primerov je tovarna Kolinska, ki je na začetku leta 1908 delovala kot podružnica češke tovarne kavnih primesi, nato pa kot Kolinska, tovarna kavnih primesi Ljubljana. Od leta 2005 tovarna deluje kot Droga Kolinska, d. d., in je znana proizvajalka prehrambnih izdelkov v celotnem prostoru nekdanje Jugoslavije. Kolinska, katere delničarji so bili tudi slovenski trgovci, je v Ljubljani ustanovila svojo podružnico z namenom, da bi pridobila tudi balkanski trg. Družba je leta 1908 kupila precej obsežno zemljišče med železniško progo in Šmartinsko cesto v Ljubljani. Tam je začela graditi tovarno po načrtih češkega arhitekta Čeněka Křičke, ki je bil njihov arhitekt in tudi predsednik uprave tovarne v Kolinu. Leta 1910 je tovarna s 40 delavci tudi začela poslovati. Tovarniški kompleks je obsegal glavno dvonadstropno proizvodno poslopje ob cesti v Zeleno jamo, stanovanjske objekte ob Šmartinski cesti, vrsto skladišč in pražarno fig. Dominiral mu je izredno lep, delno še danes ohranjen tovarniški dimnik, ki ima v tlorisu obliko osmerokotnika.

Opis poti

od točke 8 (NAMA / Palača Bata) do točke 9 (Banka Slovenije)

Prečkamo Cankarjevo cesto in nadaljujemo pot po Slovenski cesti – na  levi strani Slovenske ceste je naslednja točka, Banka Slovenije (9).

9. Banka Slovenije

Ali ste vedeli, da je načrte za zgradbo Banke Slovenije izdelal češki arhitekt Franc Krásný?
Zgradba Banke Slovenije na Slovenski cesti 35 v Ljubljani je zgrajena v modernističnem slogu. Gradnja je potekala tri leta, in sicer med letoma 1920 in 1923, in sicer za Ljubljansko kreditno banko (LKB), ki je bila tesno povezana z Živnostensko banko v Pragi, zato so bili vsi njeni vodilni uslužbenci, tj. direktorji in prokuristi, Čehi.

Ali ste vedeli, da je takratni župan Ljubljane, veliki domoljub Ivan Hribar, v Ljubljano pripeljal češke bančnike?
Politik in gospodarstvenik Ivan Hribar, tedaj tudi ljubljanski župan in ravnatelj ljubljanske podružnice praške zavarovalnice Slavije, je uspel pridobiti podporo generalnega ravnatelja praške Živnostenske banke pri ustanovitvi Ljubljanske kreditne banke. Slovenci so se zgledovali po Čehih, povezovanje z njimi je bilo dobrodošlo in v slovenskem političnem spominu velja Ljubljanska kreditna banka za prvo »pravo slovensko« banko, ki je odprla slovenskim podjetjem pot na nadregionalni trg kapitala in presegla omejenost zgolj na hranilniške posle.

Ali ste vedeli, da je bil češkoslovaški kapital, ki je prihajal s posredništvom Češke industrijske banke in banke Slavija, med obema svetovnima vojnama pomemben predvsem v slovenskem bančništvu in tekstilni industriji?

ZA RADOVEDNEŽE

Odlok o gradnji zgradbe Banke Slovenije je bil izdan 10. 7. 1920. Glavni vhod krasijo štirje atlanti, ki podpirajo balkon v prvem nadstropju. Atlanti so delo slovenskega kiparja Franca Bernekerja, ki je Atlante oblikoval posplošeno – atletska telesa brez pretiranih mišic. Kot ponavljajoči se členi na pročelju stavbe so tako dobro prilagojeni njeni arhitekturi. Vhod je bil večkrat prestavljen, zamenjana pa so bila tudi prvotna težka lesena vhodna vrata, nazadnje leta 2007 s sodobnimi steklenimi varnostnimi vrati.

Jugoslovanska zavarovalna banka Slavija, ki je bila pomembna za slovensko gospodarstvo, je bila osnovana leta 1922, in sicer tako, da ji je Češka zavarovalna banka v Pragi odstopila svoje posle, ki jih je že prej sklenila na ozemlju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Češkoslovaški kapital je znašal 49 % glavnice. Precej kapitala sta, zlasti v tekstilno industrijo v Sloveniji, vložili Živnostenska banka in Češka zadružna banka iz Prage.

S tujim kapitalom so prišli v Slovenijo tudi tuji delavci – predvsem strokovnjaki. Zavarovalna banka Slavija je zaposlovala češke uradnike, ker na tem področju ni bilo dovolj domačih strokovnjakov. Podobno je bilo tudi z mojstri in vodilnimi delavci v tekstilnih tovarnah. Ob nastajanju tekstilne industrije v Sloveniji domačih strokovnjakov ni bilo, podjetniki so jih zato pripeljali s seboj. V tej panogi je bilo leta 1934 zaposlenih 319 tujih strokovnjakov, od tega kar 73 % s Češkoslovaške. Vendar je vlada zaposlovanje tujcev vse bolj omejevala zaradi strahu pred brezposelnostjo, zato je 14. 6. 1922  začel veljati zakon o zaščiti delavcev. Ta zakonodaja je vzbujala odpor in diplomatski predstavniki nekaterih tujih držav so celo zagrozili, da bodo v primeru preostre zaposlovalne politike uvedli izgon jugoslovanskih državljanov, ki so bili zaposleni na njihovem ozemlju. Zaradi teh ostrih predpisov je med vojnama precej češkoslovaških državljanov zaprosilo in tudi dobilo jugoslovansko državljanstvo.

Opis poti

od točke 9 (Banka Slovenije) do točke 10 (Nebotičnik)

Pot nadaljujemo po isti strani Slovenske ceste, kjer naletimo tudi na naslednjo postojanko (10) – Nebotičnik.

10. Nebotičnik

Ali ste vedeli, da je bil leta 1933 zgrajeni Nebotičnik z dobrimi 70 metri in 13 nadstropji vse do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu?

Ali ste vedeli, da je nebotičnik ena najbolj potresno varnih zgradb v Ljubljani?
Statik je pri izračunih upošteval kar petintridesetkratni potresni faktor in mogočno stavbo postavil na 16 stebrov in 18 metrov globoke temelje, zaradi česar velja za eno najbolj potresno varnih zgradb v Ljubljani.

Ali ste vedeli , da je bilo dvigalo v stavbi postavljeno že na samem začetku?
To je bila v tistih časih velika novost, so pa poleg dvigala zgradili tudi znamenito krožno stopnišče.

Ali ste vedeli, da so v kavarni sprva stregli le v kristalu in srebru?

Ali ste vedeli, da je češki režiser František Čáp prav z Nebotičnika posnel panoramski pogled na Ljubljano in ga uporabil v filmu Vesna, ki je vse od nastanka leta 1953 do konca sedemdesetih let veljal za najbolj gledan slovenski film?
Panoramski pogled na mesto je bil podoben tistim, ki so se pogosto uporabljali v čeških medvojnih filmih.

Ali ste vedeli, da je bil na mestu, kjer danes stoji Nebotičnik, nekoč srednjeveški samostan?
V temelje nebotičnika je vzidana pesnitev znanega slovenskega pesnika Otona Župančiča. V temeljni kamen je vrezano: »Da naše zrno bo imelo leho in nam bo letina pod varno streho.« (leha = nar. njiva).

ZA RADOVEDNEŽE

Ljubljanski nebotičnik je bil po naročilu Pokojninskega sklada in načrtih slovenskega arhitekta Vladimirja Šubica zgrajen 21. februarja 1933. V tistem času je bil najvišja stavba v srednji Evropi. Leta 2003 je bil v celoti zaščiten in prepoznan kot kulturni spomenik državnega pomena.

Notranjost Nebotičnika slovi po izjemni natančnosti. Turisti si pogosto ogledujejo monumentalno krožno stopnišče v središču stavbe. Zunanjost je prav tako unikatna, ozka stolpnica z enakomerno razporejenimi pravokotnimi okni, poudarjenim pritličjem in polkrožnim odprtim delom na vrhu. Na višini šestega nadstropja je postavljen štirimetrski kip v prihodnost zazrtih Genijev, preddverje pa je okrašeno s štirimi glavami penatov (grško-rimskih hišnih varuhov oziroma zavetnikov doma in družine). Za oblogo sten so uporabili kraški in podpeški marmor, kavarna pa je bila ob otvoritvi opremljena z izbranimi kosi pohištva po vzoru ameriških kavarn. Vrhnja nadstropja so bila že od izgradnje namenjena gostinstvu, vendar so do konca 20. stoletja zamrla in oživela šele po temeljiti prenovi leta 2010, ki jo je omogočil avstralski podjetnik Anthony Tomažin.

Nebotičnik se ponaša z enim najlepših in najznamenitejših razgledov v Ljubljani. Z vrha oziroma iz kavarne je mogoče videti na vse strani Ljubljane, še posebej lep pa je razgled na stari del mesta in grad, ki je prevzel tudi češkega režiserja Františka Čápa – ta ga je rad uporabljal v svojih filmih.

František Čáp je bil režiser, scenarist in montažer, ki se je leta 1952 s Češke preselil v Slovenijo. Prav tu je posnel velik del svojih filmov in na slovenski filmski sceni pustil velik pečat. Že njegov prvi slovenski celovečerec, prva slovenska romantična komedija Vesna, mu je prinesla velik uspeh. Film je bil pomemben tudi s tehničnega vidika, saj je na slovensko filmsko sceno prinesel nove standarde kakovosti. František Čáp je prejel nagrade na več pomembnih filmskih festivalih: za češki film Vešča (Noční motýl) je leta 1941 prejel zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu, leta 1946 pa mu je film Možje brez kril (Muži bez křídel) prinesel zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu. Leta 1953 je bil film Vesna na puljskem festivalu razglašen za najboljši film, Čáp pa je prejel še nagrado za najboljšega režiserja.

V svoji karieri je Čáp posnel vsega skupaj 11 slovenskih filmov. Njegovo vohunsko uspešnico X-25 javlja je Triglav film prodal v kar 48 držav, vendar pa Čápov zadnji celovečerec, Naš avto (1962), ni doživel želenega uspeha in mu tako za vselej zaprl vrata slovenskega in jugoslovanskega filma. Leta 1965 je posnel zgolj še dokumentarec Piran. Zadnja leta svojega življenja je Čáp preživel v samoti in revščini, saj mu je zmanjkalo projektov, ker pa je tudi slabo govoril slovensko, se je težko vključil v družbo. Umrl je ob morju, pokopan je v družinskem grobu Petronijev v Piranu, saj se je dobro razumel z dvojčicama Ido in Licio Petronio.

Opis poti

od točke 10 (Nebotičnik) do točke 11 (Narodna galerija)

Od Nebotičnika, kjer se lahko osvežimo s kavico in posladkom v kavarni v 12. nadstropju, gremo naprej po Štefanovi ulici do konca, zavijemo levo in že smo ob naslednji točki – (11) Narodnem domu – Narodni galeriji.

11. Narodna galerija / Narodni dom

Ali ste vedeli, da je Narodna galerija osrednja nacionalna ustanova za starejšo umetnost v Sloveniji, ki hrani največjo zbirko likovnih del na slovenskem ozemlju od visokega srednjega veka do 20. stoletja?
Stalna zbirka, ki je razdeljena po zgodovinskih obdobjih, obsega skoraj šeststo del evropske in slovenske umetnosti.

Ali ste vedeli, da je palačo Narodnega doma, v kateri domuje Narodna galerija, projektiral praški arhitekt František Edmund Škabrout, ki je zmagal v natečaju med 17 arhitekti?
Imela je vrsto družabnih prostorov različnih društev, možnost postavljanja gledaliških predstav, restavracijo in velik vrt s plesiščem za palačo, v suterenu pa telovadnice. Po letu 1925 je ostalo v stavbi samo telovadno društvo Sokol Narodni dom in društvo Narodna galerija, ki je l. 1928 v prvem nadstropju odprlo prvo stalno razstavo.

Ali ste vedeli, da je bil Narodni dom, danes Narodna galerija, prva javna stavba v Ljubljani z električno napeljavo, ki je delovala že ob otvoritvi 10. oktobra 1896?

Ali ste vedeli, da je bila leta 1993 palača Narodni dom razglašena za kulturni spomenik?

Ali ste vedeli, da je danes kompleks Narodne galerije sestavljen iz treh enot – Narodnega doma in dveh sosednjih hiš, ki sta med seboj povezani s stekleno vgrajeno stavbo – in po obnovi obsega 12.670 kvadratnih metrov tlorisnih površin, od tega skoraj 4.000 kvadratnih metrov za razstavne dejavnosti?

Ali ste vedeli, da so v galeriji med drugim na ogled dela srednjeveške cerkvene umetnosti, baročne umetnine Gregoria Lazzarinija in Giulia Quaglia, bidermajerski portreti Jožefa Tominca, neoklasicistične slike Franca Kavčiča, dela realistov Janeza in Jurija Šubica, dela priljubljene slovenske slikarke Ivane Kobilce ter znamenite umetnine slikarjev slovenskega impresionizma, Ivana Groharja, Riharda Jakopiča in Matija Jame?

Ali ste vedeli, da je ljubljanska Narodna galerija v Pragi prvič gostovala leta 1927, in sicer s pregledom razvoja slovenskega slikarstva v zadnjih petih letih, razstava pa, vsaj po poročanju časopisov, ni bila preveč posrečena?
Po več desetletjih je Praga med 16. majem in 17. septembrom 2019 ponovno gostila pregledno razstavo skoraj 500 eksponatov slovenskega impresionizma in drugih smeri, ki so oblikovale slovenski kulturni prostor med letoma 1870 in 1930.

Ali ste vedeli, da bo Narodna galerija v letu 2023 praznovala šestdeset let pedagoške dejavnosti?

ZA RADOVEDNEŽE

Narodni dom je neoklasicistična palača z neorenesančno fasado, ki stoji ob Cankarjevi cesti, promenadi med mestnim jedrom in parkom Tivoli. Stavba je zasnovana v shemi tridelnega tlorisa, podobno kot bazilika, zaradi pomanjkanja denarja so tako niše na fasadi, namenjene kipom, kakor polja na stenah v Slavnostni in Zlati dvorani, predvidena za poslikave, ostala prazna. Narodni dom je bil namenjen delovanju različnih društev in druženju ljubljanskih meščanov. To je bil glavni cilj leta 1881 ustanovljenega društva Narodni dom, ki je povezalo vsa narodna društva v Ljubljani in pripravilo vseslovensko akcijo, v okviru katere so zbirali prostovoljne prispevke, prirejali veselice, loterije in zabave, prodajali delnice, nameščali puščice v gostiščih in trgovinah in podobno. Leta 1945 so palačo nameravali spremeniti v parlament, na koncu so v sosednji hiši zgradili le Klub poslancev in ga leta 1988 odstopili Narodni galeriji, ki je v teh prostorih dobila upravno zgradbo z razstaviščem in nato leta 2001, po zamisli biroja Sadar Vuga Arhitekti, še vmesno stekleno vhodno avlo. Leta 2016 je potekala zadnja prenova celotnega objekta, ki je bila omogočena z izselitvijo Športnega društva Narodni dom. Tako so pridobili dodanih 2.145 kvadratnih metrov novih funkcionalnih površin, namenjenih razstavni in pedagoški dejavnosti ter depojem, delavnicam in drugim servisnim prostorom. Kompleks treh stavb, ki so nastajale med letoma 1894 in 2001, obsega danes skoraj 13.000 kvadratnih metrov.

Zgoraj so na začetku dobila prostore razna slovenska društva, tudi Akademija znanosti in umetnosti, spodaj so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico. Tu so potekali različni kulturni in družabni dogodki, plesi in sokolska pustovanja; v stavbo pa so postavili tudi mrtvaški oder zaslužnim Slovencem, kakršna sta bila, denimo, pisatelj Ivan Cankar ali literarni zgodovinar, eden izmed prvih profesorjev Ljubljanske univerze, Ivan Prijatelj. Leta 1925 je bila podpisana najemna pogodba z društvo Narodna galerija.

Že od devetdesetih let 19. stoletja je živela želja Slovencev po svoji lastni umetniški ustanovi. Šele leta 1907 je Društvo za krščansko umetnost postavilo zbirko starejše slovenske umetnosti in leta 1918 je bilo ustanovljeno društvo Narodna galerija, ki se je po letu 1925 vselilo v Narodni dom. Prvi ravnatelj Narodne galerije, Ivan Zorman, ki je študiral arhitekturo na politehniški fakulteti v Pragi, je poleg organizacije društva in prostora moral skrbeti tudi za pridobivanje umetnin. Leta 1927 so iz Pariza pripeljali naročene odlitke louvrskih plastik in jih veličastno predstavili v »slovenskem Louvru«. Donacija gospodarstvenika, doktorja Frana Windischerja, ki je bil hkrati mecen in od leta 1929 dalje tudi predsednik Društva Narodna galerija, je pomenila izjemen prispevek k vrednosti umetnostne zbirke. Že 22. junija 1933 je galerija slovesno odprla dopolnjeno stalno zbirko slovenske umetnosti in si pridobila velik ugled v slovenski javnosti. Dne 1. julija 1946 je Narodno galerijo vzela pod okrilje vlada LR Slovenije. S tem se je društvena galerija spremenila v državno ustanovo in dobila trdnejše gospodarske in organizacijske temelje, leta 1951 je odprla stalno zbirko Moderna galerija.

Znamenitosti v bližini

Čez cesto vidimo pravoslavno srbsko cerkev, na drugi strani pa Moderno galerijo.

Opis poti

od točke 11 (Narodna galerija) do točke 12 (Park Tivoli)

Pot nato poteka skozi podhod, ki leži med pravoslavno cerkvijo in Moderno galerijo. Slednja je nacionalni muzej, ki v skladu s svojim poslanstvom deluje na področju dveh vsebinskih sklopov – moderne in sodobne umetnosti. Ustanovljena je bila leta 1948 kot muzej moderne umetnosti. Mimo Moderne galerije nadaljujemo pot proti parku Tivoli.

12. Park Tivoli - Josef Václav Radecký in Václav Hejnic

Ali ste vedeli, da je ime Tivoli rimskega oziroma italijanskega izvora, ker tako danes imenujejo antično mesto Tibur, v katerem je renesančna vila z značilnim vrtom, ki je po mestu znan kot Tivoli?
Ljubljanski park je to ime dobil po osrednji stavbi – dvorcu, ki je bil prvič omenjen že v 13. stoletju pod imenom Podturn. Maršal Josef Václav Radecký (Radetzky) ga je v dar prejel od cesarja, ga temeljito prenovil in uredil tudi grajski park, ki ga je nato odprl za javnost. Leta 1860 je bil dvorec, ki so ga že imenovali Tivoli, vrnjen cesarju oziroma mestu Ljubljani.

Ali ste vedeli, da je bil Čeh Václav Hejnic (1864-1929), ki se je na Češkem izučil za vrtnarja, nato pa končal dvorno vrtnarsko šolo na Dunaju ter služboval v Parizu in Londonu, leta 1892, med šestdesetimi kandidati, izbran na natečaju za delo mestnega vrtnarja v Ljubljani?
Njegovo delo na Slovenskem je odločilno vplivalo na današnjo podobo parka Tivoli, saj je bil v tistem času v duhu secesije urejen njegov osrednji del. Park je Hejnic obogatil z vnašanjem sodobnih grmovnic, vrtnic in cvetočih gredic, izbiral je privlačne in čim bolj eksotične rastline.

Ali ste vedeli, da je Hejnic odgovoren za velik del ljubljanskega zelenja, za veliko drevoredov ob večjih cestah in ob reki Ljubljanici in za ureditev večjih parkov po Ljubljani, ki jih je oblikoval geometrično in simetrično, kar lahko vidimo po poteh v parkih in postavitvi rastlinskih nasadov?
Pri oblikovanju parka Tivoli je sodeloval z arhitektoma Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem, avtorjem ideje za oblikovanje drevoreda, ki povezuje mestno središče z gradom Tivoli.

Ali ste vedeli, da je park Tivoli tudi danes zelo obiskano mesto, kjer se ljudje sprehajajo, občudujejo naravo, se sproščajo in posvečajo športu?
Na severni strani parka je športno središče, tam sta tudi Hala Tivoli in kopališče Tivoli s fitnesom in savno. Zunaj so igrala za otroke, kavarne za odrasle in igrišče za minigolf. Na drugi strani parka je kavarna Čolnarna, kjer lahko s terase opazujemo manjši ribnik ali raznolike vrste barvnih rož. V bližini lokala je še eno igrišče za otroke.

ZA RADOVEDNEŽE

Maršal Josef Václav Radecký (1766-1858) izvira iz stare češke rodbine Radecký iz Radče. Leta 1797 se je poročil s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo – Grafenberg, v zakonu pa se jima je rodilo osem otrok. Med letoma 1807 in 1819 je občasno živel na gradu Neuhaus v Tržiču, ki ga je skupaj s posestvom kupil od svoje tašče. Leta 1812 je dobil poveljstvo nad novo ustanovljenim 5. huzarskim polkom. Leta 1813 je nastopil službo poveljnika štaba pri feldmaršalu Schwarzenbergu in imel veliko vlogo pri oblikovanju taktike za bitko pri Leipzigu. Leta 1836, ko je dopolnil 70 let, je napredoval v feldmaršala. Njegova zadnja izjemna zmaga je bila leta 1849 v bitki pri Novari, ko je s številčno šibkejšo vojsko uspel zadržati pritiske močnejših sil in po prihodu okrepitev premagal vojsko piemontskega kralja Karla Alberta. Na Kongresnem trgu v Ljubljani je do začetka 20. stoletja njemu v čast stal tudi spomenik.

 V Ljubljani je skoraj do konca 19. stoletja veljala mestna urbanistična politika, zaradi katere so za zelenje v mestu skrbeli le zasebni vrtnarji. Leta 1892 je mestni svet objavil razpis za delovno mesto mestnega vrtnarja in kot najustreznejšega izbral Čeha Václava Hejnica. Leta 1894 je ta ob tivolskem ribniku organiziral prvo mestno drevesnico, iz katere se je razvila Mestna vrtnarija in pozneje iz nje podjetje Rast.

Vrtnarjeva prva večja zadolžitev je bila ureditev Bleiweisovega parka v Tivoliju leta 1897. Uredil je tudi park na Hrvatskem trgu ter park pred sodno palačo, ki ga danes poznamo kot Miklošičev park. V času svojega delovanja v Ljubljani je načrtoval in izpopolnil tudi številne ureditve zelenih površin, med katerimi so drevoredi na Resljevi, Prešernovi in Dolenjski cesti, na Krakovskem nasipu in na Bregu. Najpomembnejši so bili drevoredi, ki so delovali kot podaljški Tomšičeve in Šubičeve ulice, ob katerih stoji poslopje Opere, v smeri proti Tivoliju – s tem je uresničil načrt arhitekta Fabianija ter ustvaril zeleno povezavo Tivolija in mestnega središča. Hejnic je odigral odločilno vlogo tudi pri oblikovanju tivolskega parka, kakršnega poznamo danes. Osnovno obliko njegovega delovanja predstavlja krog, razdeljen na štiri enake dele, posledica česar je bila tudi edinstvena zasnova in nova podoba parka. Za njegove ureditve je bilo značilno formalno oblikovanje in zgledovanje po baročnih vzorcih.

Opis poti

od točke 12 (Park Tivoli) do točke 13 (Pivovarna Union)

Ko se sprehodimo skozi podhod, se pred nami prikaže grad Tivoli. Lahko se odpravimo levo, proti lokalu Čolnarna, in raziskujemo park, ali pa krenemo na desno, v smeri naslednje točke. Po nekaj minutah hoje že ugledamo športno središče Hala Tivoli in na levi strani tudi bazen Tivoli. Kmalu opazimo tudi parkirišče. Tega prečkamo, dokler ne dosežemo glavne ceste – Celovške ceste. To prečkamo in dosežemo naslednjo točko, pivovarno Union (13).

13. Pivovarna Union

Ali ste vedeli, da je tradicija varjenja piva v Ljubljani dolga, saj so na Ljubljanskem barju našli pivske posode izpred 3.400 let? V poznem srednjem veku pa je cesar Friderik prepovedal varjenje piva v avstrijskih vinorodnih deželah, med katerimi je bilo tudi slovensko ozemlje, ker je bilo pivo cenejše kot vino. Tako je pivovarska obrt na slovenskem skoraj zamrla.

Ali ste vedeli,  da se je na Kranjskem (dobršen del ozemlja današnje Slovenije, vključno z Ljubljano) beseda ’pivo’ izgubila, ker so za to pijačo uporabljali besedo ol ali vol? Izraz pivo smo pozneje prevzeli nazaj iz češčine. Čehi so bili namreč med prvimi pivovarskimi mojstri v Sloveniji, ki so svoje veščine delili z drugimi.

Ali ste vedeli,  da sta Pivovarno Union (takrat Pivovarno Kosler) leta 1864 ustanovila brata Ivan in Peter Kosler kot majhno družinsko podjetje? Pivovarna je leta 2015, skupaj s pivovarno Laško, prešla v roke nizozemske pivovarne Heineken International. Še vedno pa je ves hmelj, ki ga uporabljajo v pivovarni Union, slovenskega porekla. Poleg tega je pivovarna Union največji sponzor slovenskega športa in močan podpornik pomembnih kulturnih in družabnih prireditev.

Ali ste vedeli, da imajo pivovarji svojega zaščitnika, kralja piva Gambrinusa? Mit pravi, da je izumitelj piva, kar pravzaprav ne drži, je pa upodobljen z rdečim nosom in sedeč na sodu, kar obrti pristoji.

Ali ste vedeli, da lahko v historični stavbi pivovarne, v Pivnici Union, poskusite vsa njihova piva? – sveža, dobro točena in postrežena: svetlo filtrirano in nefiltrirano, specialna piva, temno pivo in radler – brezalkoholno pivo s sadnim okusom.

ZA RADOVEDNEŽE

Na slovensko ozemlje so pivo prinesli Rimljani, Kelti in Tračani in v srednjem veku je postalo del prehrane vseh slojev prebivalstva. Pivo se je tukaj varilo že v 13. stoletju – zapisi o prvi znani pivovarni na Slovenskem segajo v leto 1291, hmelj, slad in pivo pa so omenjeni celo prej, v zapisih iz leta 1160 – ljubljansko pivovarstvo pa je staro nekaj več kot 400 let. Prvi pisni podatek o varjenju piva sega v leto 1592, ko se v arhivu pojavi zapis davka na pivo, v 16. in 17. stoletju pa je že več ljubljanskih gostilničarjev varilo in prodajalo svoje pivo. Zlato obdobje je ljubljansko pivovarstvo doživelo v 18. in 19. stoletju ko so se odprli številni pivovarski obrati, med drugimi tudi pivovarna, danes znana pod imenom Pivovarna Union.

Brata Ivan in Peter Kosler, ki sta leta 1864 ustanovila majhno družinsko pivovarno v Ljubljani, sta bila otroka Johana Koslerja, ki je bil v tistem času eden najbogatejših Kranjcev. Sčasoma se je proizvodnja povečevala in kakovost piva višala, zato je pivovarna postala največja na Kranjskem, pivo pa so izvažali tudi v Aleksandrijo, v severno Italijo, Trst, Avstrijo, na hrvaško Primorje in v Dalmacijo. Nato je podjetje ustanovilo delniško družbo Union, v kateri je združilo mnogo manjših pivovarn. Med drugo svetovno vojno so sicer pivovarno Union zaprli in njene podzemne rove uporabljali kot skrivališče, vendar že leta 1945 vnovič proizvedli 45.000 hektolitrov piva. Tudi po drugi svetovni vojni je Union uveljavljal svojo prevlado na slovenskem trgu in je še danes eden največjih proizvajalcev piva v Sloveniji. Poleg piva je Union tudi največji proizvajalec brezalkoholnih pijač v Sloveniji – med njihove izdelke spadajo tudi sladki napitki Sola in naravna voda Zala.

V sklopu pivovarne Union je bil leta 1987 odprt edini večji pivovarniški muzej v Sloveniji – danes: UNION EXPERIENCE. V muzeju je prikazan postopek izdelave piva kot tudi zgodovina varjenja in transporta ter oprema in pripomočki, ki so jih pivovarji in gostilničarji vseskozi uporabljali. Muzej hkrati velja za ljubljansko kulturno dediščino, saj je urejen na podstrešju opuščene sladarne, ki je spomeniško zaščitena.

Proizvodnja piva poteka v več delih. Prvi del proizvodnje piva je varjenje. Najprej se slad (kaljen ječmen) zmeša z vodo in zmelje v kašo, nato pa se med drozganjem iz sladu iztisnejo sladkorji in ekstrakt. Ti so pozneje uporabljeni za rast kvasovk. V cedilni posodi se zmes vode in sladkorjev, ki ji pravimo sladica, precedi, da se od nje ločijo tropine. Te posušijo in jih prodajo kot krmo za živino. Sladica se nato kuha in v tem delu proizvodnje se vanjo doda hmelj (ki ga je zelo malo in se uporablja le za aromo). Med kuhanjem se beljakovine oborijo in v naslednjem koraku jih ločijo. Nastane čista pivina, ki se nato še 5 dni fermentira. V tem času kvasovke razgradijo ogljikove hidrate na alkohol in ogljikov dioksid. Predzadnji korak izdelave piva imenujemo zorenje, kar pomeni, da se pivo ohladi in zbistri. Velja, da dlje kot pivo zori, boljše je. V pivovarni Union to traja od 8 dni dotreh tednov. Ko pivo dozori, se prefiltrira in prečrpa v tlačne tanke, ki jih nato peljejo do polnilnice.

Opis poti

od točke 13 (Pivovarna Union) do točke 14 (Kopališče Ilirija)

Po Celovški cesti se vračamo proti središču mesta, se sprehodimo pod viaduktom in tik pred križiščem na desni strani Celovške ceste že čaka naslednja točka (14) – Kopališče Ilirija.

14. Kopališče Ilirija + Bloudkov naprsni kip v parku Tivoli

Ali ste vedeli, da je arhitekt češkega porekla, inženir Stanko Bloudek, zgradil v Ljubljani Kopališče Ilirija, ki je bilo leta 1929 eno najmodernejših v Evropi? To je bilo prvo kopališče v Ljubljani z letnim bazenom olimpijskih mer, zimskim bazenom, skakalnim stolpom ter napravami za ogrevanje vode. Izgradnja bazena je stala pet milijonov tedanjih dinarjev, od tega je Bloudek sam prispeval kar dva milijona.

Ali ste vedeli, da je Stanko Bloudek leta 1934 v Planici zgradil prvo smučarsko vlečnico na Slovenskem ter ustvaril in zgradil prvo smučarsko skakalnico velikanko na svetu, imenovano Bloudkova velikanka? Tako je bil med vojnama zaslužen za razvoj športa in telesne kulture na Slovenskem.

Ali ste vedeli, da je Bloudek zasnoval in izdelal prvi slovenski avtomobil Triglav? Leta 1933 je postal solastnik in konstruktor družbe Automontaža, ki je veljala za najstarejše avtomobilsko podjetje v Sloveniji. Bloudek  je v Automontaži zasnoval in tudi izdelal prvi slovenski avtomobil z imenom Triglav. Vozilo z dvotaktnim DKW-jevim motorjem je stalo tedanjih 40 tisoč dinarjev, a je žal ostalo le v fazi prototipa, ki je bil javnosti prvič predstavljen leta 1934.

Ali ste vedeli, da so v Bloudkovo čast leta 1969 v ljubljanskem parku Tivoli postavili kip, ki so ga štirideset let pozneje ukradli neznanci? Bronast doprsni kip športnika in načrtovalca športnih objektov, inženirja Stanka Bloudka (1890-1959), je bil postavljen na visokem, kvadratnem kamnitem podstavku v parku, pod Halo Tivoli, leta 2008 pa so ga ukradli neznanci. Šele leta 2019 so kip vrnili nazaj na prvotno mesto.

ZA RADOVEDNEŽE

Stanko Bloudek se je rodil leta 1890 češkemu očetu in slovenski materi. Otroštvo je preživljal izmenično v Sloveniji in na Češkem. Leta 1908 se je vpisal na Likovno akademijo v Pragi, po prvem letniku pa je prešel na študij strojništva. Najprej se je ukvarjal z letalstvom, v Pragi je leta 1910 ustvaril sprva jadralno, nato pa enokrilno motorno letalo, ki ga je poimenoval Racek – Galeb. Leta 1911 je izdelal dvokrilno motorno letalo z imenom Libela. Po prvi svetovni vojni so v ljubljanskem aeroklubu sestavili še dve letali po njegovih načrtih –  enokrilno motorno letalo Sraka in enokrilno dvosedežno letalo z imenom Lojze.

Nato se je začel ukvarjati z avtomobilizmom: leta 1933 je postal solastnik in glavni konstruktor družbe Automontaža, ki je z različnimi imeni obstajala vse do stečaja leta 2002. Najstarejše avtomobilsko podjetje v Sloveniji se je ob Bloudkovem prihodu ukvarjalo s predelavo avtobusov in izdelavo karoserij za tovornjake. Motorje so kupovali pri Mercedesu, Henschlu in Deutzu ter jih nadgrajevali z lastnimi karoserijami. Bloudek je pri Automontaži zasnoval in izdelal prvi slovenski avtomobil z imenom Triglav.

Aktivno se je ukvarjal tudi s športom in pomembno prispeval k njegovemu razvoju v Sloveniji. Leta 1909 je sodeloval pri ustanovitvi nogometnega kluba Hermes, v Ljubljano je prinesel tudi prvo pravo nogometno žogo in nogometne čevlje. Med letoma 1925 in 1929 je bil med prvimi slovenskimi nogometaši, slovenski prvak v metu diska ter večkratni prvak Jugoslavije v umetnostnem drsanju. Bloudek je kot organizator, mecen, trener in svetovalec zaslužen za začetek in razvoj atletike, tenisa, plavanja, kotalkanja, drsanja, hokeja na ledu, sabljanja, nogometa, smučanja in seveda smučarskih skokov na Slovenskem.

Ravno za skoke je Bloudek ustvaril do tedaj eno največjih smučarskih skakalnic na svetu, v Planici, ki danes nosi ime Bloudkova velikanka. Od leta 1932 je izdelal načrte za okoli 100 smučarskih skakalnic. Po njem so se zgledovali graditelji skakalnic v Nemčiji in Avstriji, ustvaril je tudi več žičnic in športnih objektov. V Ljubljani je za potrebe Ilirije zgradil, tudi s svojimi sredstvi, prvo moderno nogometno igrišče, igrišča za tenis, olimpijski bazen, drsališče in atletsko stezo.

Opis poti

od točke 14 (Kopališče Ilirija) do točke 15 (Civilna bolnišnica / Slovenijašport)

Na križišču pred kopališčem prečkamo Bleiweisovo cesto in nadaljujemo po Gosposvetski ulici proti središču mesta. Na desni strani kmalu zagledamo evangeličansko cerkev, na vogalu pred naslednjim križiščem s Slovensko cesto pa gostilno Slovenska hiša, v kateri lahko poskusimo odlično pripravljene specialitete slovenske kuhinje in se osvežimo s točenim pivom Union ali pa s kozarcem katerega iz bogate ponudbe slovenskih vin. Na drugi strani križišča, na levi strani na vogalu, zagledamo naslednjo točko (15) – Slovenijašport, nekdanjo civilno bolnišnico.

15. Civilna bolnišnica / Slovenijašport

Ali ste vedeli, da je bila na mestu stavbe Slovenijašport nekdaj prva civilna zdravstvena ustanova v Ljubljani in na Kranjskem, ki je obstajala v letih 1786−1895 na območju ljubljanske Ajdovščine? Leta 1784 je cesar Jožef II. ukinil samostan bosonogih avguštincev, ki so ga dve leti pozneje preuredili v Civilno bolnišnico.

Ali ste vedeli, da je bila samostansko-bolniška zgradba v hudem ljubljanskem potresu l. 1895 tako hudo poškodovana, da so jo morali porušiti? Na istem mestu so nato zgradili dve secesijski stavbi: na Slovenski cesti 44, na vogalu z Dalmatinovo ulico, stoji stavba Slovenijašport iz leta 1906, ki jo je zasnoval Ciril Metod Koch, na Slovenski cesti 46 pa stoji Hribarjeva hiša, zgrajena po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.

Ali ste vedeli, da je češki zdravnik, doktor Jan Matoušek, s svojim učbenikom porodništva, ki ga je leta 1818 v slovenščino prevedel Valentin Vodnik, vzpostavil osnove slovenske porodničarske terminologije? 

Ali ste vedeli, da so v bolnišnico, kjer je delovala tudi mestna mrtvašnica, po utonitvi pripeljali tudi truplo slovenskega jezikoslovca, učenjaka in bibliotekarja Matije Čopa? Matija Čop je bil med drugim poliglot, ki je obvladal tudi češki jezik in se je ukvarjal s češko poezijo. Bil je tudi eden najtesnejših prijateljev velikana slovenske pesniške besede, Franceta Prešerna. Le-ta mu je, ko je Čop nesrečno utonil v Savi, posvetil več pesmi, med drugim tudi pesnitev Krst pri Savici.

Ali ste vedeli, da so po drugi svetovni vojni secesijsko zgradbo Kmetske posojilnice podržavili in banko likvidirali? Kmalu zatem je vse njene prostore postopoma zasedlo podjetje Slovenijašport in tu poslovalo do devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Ali ste vedeli, da začetki delovanja DO Slovenijašporta segajo v prvo povojno leto, ko je bil ustanovljen Fizkulturnimagazin? Ta naj bi skrbel za organizirano preskrbo športnih organizacij in občanov s športno opremo.

Ali ste vedeli, da je bilo z ukazom predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije aprila 1979 podjetje DO Slovenijašport odlikovano z redom dela z zlatim vencem? Samo odlikovanje je tedaj prejelo tudi osem najzaslužnejših delavcev.

ZA RADOVEDNEŽE

Zahvala za ustanovitev bolnišnice v Ljubljani gre cesarju Jožefu II., ki je 19. junija 1786, dve leti po svojem obisku v Ljubljani, na katerem se je zavzel za ustanovitev bolnišnice, podpisal odlok o ustanovitvi Civilne bolnice v Ljubljani. V Ljubljani je bilo po cesarjevem mnenju namreč preveč samostanov, zato je predlagal, da se enega preuredi v bolnišnične prostore. Za bolnišnico so določili samostan avguštincev na Ajdovščini, ker je imel primerno notranjo urejenost poslopja, lep vrt in svež zrak, za razliko od frančiškanskega samostana, ki je stal ob Ljubljanici.

Ko se je leta 1787 Jožef II. vrnil v Ljubljano, je odredil, da morajo v dodatne bolnišnične sobe preurediti tudi zakristijo in cerkev, na novo pa zgraditi prostore za duševne bolnike. To se je tudi zgodilo, prezidavo in dozidavo pa so končali naslednje leto. Dve leti po ustanovitvi je bolnišnica tako že sprejemala duševno bolne. Od leta 1787 je v njej delovala tudi javna lekarna. Ko so Francozi leta 1813 zapustili Ljubljano, je bolnišnico na Ajdovščini prevzela mestna občina, leta 1849 pa dežela Kranjska. Leta 1865 je bila na Poljanah odprta otroška bolnišnica. Zgradba Civilne bolnice pa leta 1888 ni več zadoščala, je pa na tem mestu delovala do leta 1895, ko jo je potres tako hudo poškodoval, da so jo morali porušiti.

Tako kot predstavniki drugih panog, so v Ljubljani delovali tudi češki zdravniki. Gotovo največji vtis so pustili na razvoju porodničarstva na Slovenskem. Babiška šola v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1753 in je pozneje predstavljala tudi enega od temeljev Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Prva učbenika v slovenščini je napisal mr. Anton Makovic leta 1788: Podvučenje za babice in Všegarske bukve za babice na deželi. Vendar pa je osnove slovenske porodničarske terminologije zastavil šele češki porodničar, doktor Jan Matoušek (znan pod poslovenjenim imenom Janez Matošek) s svojim učbenikom »Babishtvo ali Porodnizharski Vuk sa Babize«, ki je izšel leta 1818 v prevodu Valentina Vodnika, pomembnega slovenskega izobraženca tega časa. Matoušek je poučeval v Ljubljani med letom 1816-20. Pozneje sta bila na tem mestu še dva češka porodničarja z Moravskega – Alojzij Valenta (1857-1898), ki je napisal dva učbenika s področja porodništva (1860, l886) in več kot sto strokovnih znanstvenih člankov. Bil je vodja deželnih dobrodelnih zavodov, ravnatelj deželne bolnišnice na Ajdovščini, graditelj umobolnice na Studencu in deželne splošne bolnišnice na Zaloški cesti v Ljubljani, eden izmed ustanoviteljev Zdravniškega bralnega društva (1861) in petindvajset let tajnik, nato pa še sedem let predsednik Društva zdravnikov na Kranjskem, častni član desetih zdravniških društev v Sloveniji in v zamejstvu. Leta 1890 je napravil v Ljubljani prvi carski rez z ohranitvijo maternice. Za njim je njegovo mesto zasedel njegov sin Alfred Valenta (1898-1926).

Z odločbo Fizkulturne zveze Slovenije je bilo 13. marca 1951 ustanovljeno trgovsko podjetje Slovenijašport, ki je organiziralo proizvodnjo športnih oblačil v SFRJ. V poslovnih odnosih z zahodnonemškim podjetjem Adidas se je pokazala možnost izvoza na področje, ki je poslovalo s konvertibilno valuto. Ponujeni program pa je sprejela ljubljanska Pletenina, s katero je bila podpisana tristranska licenčna pogodba: Adidas – Slovenijašport – Pletenina. V skladu s splošnimi gospodarskimi prizadevanji je Slovenijašport, skupaj s kamniškim Titanom in v sodelovanju z avstrijskim podjetjem Tyrolia, uredila proizvodnjo in prodajo nekaterih vrst smučarskih vezi. Podjetje je uspešno poslovalo do devetdesetih let, ko je začelo zaradi spremembe ponudb in povpraševanja propadati. Danes v teh prostorih delujejo nekateri upravni organi Mestne občine Ljubljana.

Opis poti

Pot nadaljujemo po Dalmatinovi ulici. Ko dosežemo Miklošičevo ulico, zavijemo levo, tam pa si na desni strani lahko ogledamo čudovito strnjeno ljubljansko secesijsko arhitekturo. V Miklošičevem parku lahko občudujemo še stavbo glavnega sodišča, potem nadaljujemo po Miklošičevi proti Trgu osvobodilne fronte in glavi avtobusni in železniški postaji. Prečkamo Pražakovo ulico, poimenovano po češkem politiku in avstro-ogrskem pravosodnem ministru, baronu Aloisu Pražáku, in na koncu Miklošičeve po levi strani na vogalu stoji stavba Zavarovalnice Triglav, ki jo je kot »Palačo zavarovalnice« načrtoval znameniti arhitekt Jože Plečnik.

Scroll to Top